Zbogom, Barack Obama!

Američani niso brutalni, so le kruti. Tako je svojčas govorila Gertrude Stein, vendar mi ne bomo posploševali. Krutost do Bradleya Manninga oziroma Chelsea Manning – in ne samo do njega oziroma nje – je pokazal predsednik ZDA Barack Obama osebno. Presodite sami. Predsednik, ki so mu v zadnjem času čedalje bolj pogosto rekli kar “hroma raca”, bi se lahko odločil za pomilostitev Manninga, informatorja Wikilekasa, ki je bil za svojo vlogo obsojen na 35 let zaporne kazni. Tega ni storil, ampak mu je raje po jezuitsko skrajšal zaporno kazen, s čimer je dal vedeti, da je Manning vseeno kriv. Pomembne so podrobnosti – in tukaj je pomembna podrobnost ta, da bo zapornik na svobodi šele čez pol leta –  17. maja. Pa bo preživel do takrat? Po večkratnih poskusih samomora in z njegovim krhkim zdravjem?

Verjetno si nima smisla zastavljati vprašanja, zakaj se je Obama za humanost do Manninga odločil samo nekaj dni pred svojim odhodom. In zakaj takšnega odnosa ni deležen tudi Edward Snowden, ki mu je Rusija prav danes podaljšala azil do leta 2020. Ali pa ostali žvižgači, ki gnijejo v ameriških zaporih (Obama jih je v zapor poslal 8!).

Krutost Obame je hladna in abstraktna, v njej je nekaj nadčloveškega. Ali še bolje, nečloveškega. Poiščite na spletu statistiko s številom napadov z vojaškimi brezpilotnimi letali, ki so bili izvedeni v času, ko je bil Obama vladar Bele hiše. Tistim, ki vam je žal časa, dovolite, da vam sama razkrijem skrivnost – število napadov morilskih robotov se je v času vladavine Baracka Obame v primerjavi z njegovim predhodnikom Georgem Bushem povečalo za šestkrat.

To, prijatelji, ni statistika, pač pa politika hladnokrvnega umora. Ko sediš v bunkerju, srkaš pomarančni sok in ležerno pritiskaš na tipkovnico. Desetisoče kilometrov stran se nekdo spremeni v krvavo kepo mesa. Naj vas spomnim, da so prav nezakoniti umori z uporabo dronov nekoč tako zelo razburili Manninga.

Enkrat sem v Kremlju imela priložnost Obamo opazovati v živo. Moj osebni vtis o njem: predsednik – stroj. Robot, če želite. Idealna obleka, mimika avtomata, premišljeni govorniški glas. Njegova znamenita prepričljivost je rezultat pravilne in predvidljive uporabe besed, emocij, retoričnih figur. Kakšen kontrast s Trumpom, za katerega se zdi, da niti sam ne ve, kaj bo povedal naslednjo minuto.

Na letališču Šeremetjevo sem imela priložnost v živo opazovati tudi Snowdna. In to med njegovo najbolj težko življenjsko preizkušnjo. Moj osebni vtis o njem: idealist, ki se bori za lepši svet. Čeprav je bil ves puklast, njegov glas pa tih, skorajda neslišen, je bil prepričljiv iz povsem drugih razlogov kot Obama: govoril je to, kar je v resnici čutil in verjel, da je prav.

Obama je tako moderen, kot je moderna umetna inteligenca. Seveda premore vest, vendar je slednja povsem mehanska. Samo stroj je sposoben tako selektivnega humanizma, tako natančno odmerjenega in samo takrat, ko mu to koristi. Zbogom, Barack Obama. Ne bomo vas pogrešali!

Polona Frelih je gostujoča urednica RBTH ter dolgoletna dopisnica časopisa Delo iz Moskve.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.