“Če v državi ne spoštujejo zakonov, se bo spremenila v razbojniško tolpo”

Andrej Zvjagincev: V Rusiji večina odraslih ne hodi več v kino.

Andrej Zvjagincev: V Rusiji večina odraslih ne hodi več v kino.

AFP / East News
Andrej Zvjagincev, režiser filma Levitan, ki ga je Rusija leta 2014 predlagala kot svojega kandidata za Oskarja, je za RBTH spregovoril o stanju v družbi, filmski industriji ter svoji stvaritvi Leviatan, ki ga je BBC pravkar uvrstil med 100 najboljših filmov 21. stoletja.

Film Leviatan znanega ruskega režiserja Andreja Zvjaginceva je leta 2014 na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij, kmalu zatem pa je bil proglašen še za najboljši film na mednarodnem filmskem festivalu v Londonu. Večkrat nagrajeni film je pred dvema letoma postal tudi uradni ruski kandidat za Oskarja. V intervjuju za RBTH, ki je nastal leta 2014 (op. ur.), je Andrej Zvjagincev pojasnil, zakaj je Rusija za Oskarja predlagala prav njegov film, kakšna je razlika med duhovnostjo in zakonitostjo in k čemu bi morala težiti idealna država.

Scenarij vašega Leviatana temelji na resnični zgodbi o konfliktu Američana Marvina Heemeyerja z državnim aparatom. Zakaj vas je pritegnil prav ta konkreten primer in zakaj ste zgodbo prenesli v sodobno Rusijo?

Lastnik cementarne je od Marvina Johna Heemeyerja želel odkupiti delavnico. Marvin je ni želel prodati. Ker ni bilo mogoče doseči dogovora, so mu lastniki tovarne cementa delavnico preprosto odvzeli. V popolnem obupu je Marvin sedel v buldožer, porušil je nekoliko tovarniških poslopij, nato pa je storil samomor. Ko sem leta 2008 prvič slišal to zgodbo, sem se začudil, da se je kaj takega lahko zgodilo v ZDA. Ali je tudi v Ameriki, ki velja za urejeno pravno državo, kjer lahko vsak svoje pravice zaščiti pred sodiščem, mogoč upor proti krivicam, ki jih oblast povzroča običajnim ljudem? Je mogoča brezpravnost, ki jo je doživel junak te zgodbe? Mogoče niti tam ni vse idealno?

To me je pripeljalo na misel, da vse države funkcionirajo bolj ali manj enako ter da povsod obstajajo ljudje brez pravic. Ta banalna, enostavna misel me je naravnost osupnila. Pred kratkim sem prebral zelo pametno vprašanje, ki ga v knjigi “V Božjem mestu” sam sebi zastavi sv. Avguštin: V čem je razlika med državo in razbojniško tolpo? Tako država kot tolpa nastaneta s povezovanjem ljudi. Tako prvi kot drugi vlada vodja, obe pa temeljita na natančno opredeljenem sistemu. Edina razlika je spoštovanje ali nespoštovanje zakonitosti. Torej, če bodo v državi prenehali spoštovati zakone, se bo spremenila v razbojniško tolpo. Če lahko človek vedno računa, da ga bo zaščitilo sodišče, če zakon velja ne glede na socialni položaj ali poklic in če so pred zakonom vsi enaki, potem živimo v idealni državi. Menim, da je Thomas Hobbes v razpravi Leviatan popolnoma neupravičeno idealiziral državo. Na papirju je mogoče ustvariti idealen model države, ampak takoj, ko poseže faktor osebnosti z vsemi pregrehami in vrlinami, se lahko vsak ideal kaj hitro sprevrže v svoje nasprotje. To ni več družbena pogodba, ampak pogodba s hudičem. Pogodba, po kateri človek svojo svobodo žrtvuje v zameno za domnevno socialno varnost.

V Rusiji se trenutno veliko govori o njeni lastni duhovnosti ter odsotnosti duhovnosti na Zahodu. Kaj mislite o tem?

Lažje bi govorili o duhovnosti, če bi pri nas brezhibno delovala pravna država. Duhovnost je metafizični koncept, na podlagi katerega si je mogoče marsikaj izmisliti in marsikaj opravičiti. Zato se raje še enkrat vrnimo k ideji pravne države. Samo zaščiten človek ima zdrav duh in zdravo telo ter se dobro počuti. Če se mora na ulici stalno braniti, ker ve, da ga policija ne bo zaščitila, potem ne moremo govoriti o duševnem zdravju in duhovnosti.

Prizor iz filma Leviatan (2014). Vir: KinopoiskPrizor iz filma Leviatan (2014). Vir: Kinopoisk

Ruska komisija za nominacijo za Oskarja je z izbiro Leviatana nekoliko spremenila taktiko – prej so izbirali veličastne, epske filme, sedaj pa je predlagala morečo, socialno dramo. Kako si to razlagate?

Seveda sem "vpletena stranka", ampak če govorimo objektivno, je bil tukaj dosežen določen napredek – državna nomenklatura je izgubila ta krog. Izbor kandidatov za Oskarja je bil nepristranski. Najprej zato, ker se je producent Leviatana Aleksander Rodnjanski zelo resno in odgovorno potrudil, da si je čim več članov odbora film ogledalo na velikem zaslonu. Poleg tega je komisija za nominacijo zdaj precej razširjena. Obstajajo ljudje, ki so manj angažirani in niso odvisni od visokih državnih uradnikov. Posledica tega je, da lahko odločajo samostojno ter svobodno izražajo svoje mnenje.

Snemate filme, ki niso namenjeni širokemu občinstvu, od katerih se ne pričakuje komercialnega uspeha. Ne glede na to, Vaše kompleksne in domiselne kreacije, ki vsebujejo vse lastnosti umetniških filmov, osvajajo širok krog gledalcev. Kje vaši filmi žanjejo večji uspeh, v Rusiji ali v tujini?

V Ameriki imajo 40 tisoč kinodvoran, med katerimi jih je 400 specializiranih za resne, avtorske filme. V kinodvorani Film Forum v New Yorku so istočasno predvajali Mojstre iluzije Jeana Renoira in moj film Elena. Zame je bila to velika čast. Pri nas nimamo niti dovolj kinodvoran niti specializiranih kinotek, v katerih bi prikazovali avtorska dela. Prav tako ni razvite filmske industrije z obeti za prihodnost. Zato ni treba kriviti gledalcev, da so čedalje manj zainteresirani za avtorski film. Ko so moje delo Elena vrteli na televiziji, so ga gledalci spremljali z velikim zanimanjem in gledanost je bila izjemno visoka. V Rusiji večina odraslih ljudi ne hodi več v kino. Občinstvo je mlado in potrebuje filme s številnimi atraktivnimi prizori. Kljub temu verjamem, da tako mlajše kot starejše občinstvo Leviatana z nestrpnostjo pričakuje tudi v Rusiji. Upam, da si ga bo ogledalo veliko gledalcev.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke