Vabljeni na sprehod po ruski metropoli, ki je navdihovala tudi velikane ruske literature.
Fotografija: Denis Prima
Na Patriarhijskih ribnikih v središču mesta sem živela dobrih šest let, kar je tudi glavni razlog, da so se mi tako usedli v srce. Poznam vse tukajšnje skrite uličice, trgovine, bare in butike, poleg tega pa me to zgodovinsko mestno središče nekoliko spominja na belo Ljubljano.
Fotografija: Denis Prima
Ob ribniku smo s prijatelji spomladi in poleti organizirali piknike, kar je tudi za Moskovčane najbolj priljubljena prostočasna dejavnost, saj si ne morejo privoščiti, da bi posedali v tamkajšnjih precej dragih lokalih. Njihova imena so tako ali drugače povezana z znanim ruskim pisateljem Mihailom Bulgakovom, ki je tukaj živel v 30. letih prejšnjega stoletja, s prizorom tramvajske nesreče na Patriarhijskih ribnikih pa se začne tudi njegov najbolj znani roman Mojster in Margareta.
Fotografija: Denis Prima
Cafe Mojster in Margareta je zaradi v živo odigranih ruskih uspešnic popularen predvsem med tujci, v bližnjem Bulgakovskem domu pa ponujajo tramvajske ekskurzije (v resnici gre za avtobus, ki je videti kot tramvaj) po poteh Bulgakova, med katerimi uprizarjajo tudi prizore iz znamenitega romana. Tako ne bo prav nič nenavadno, če se vam bo na klopci v parku zvečer slučajno pridružil brezglavi Berlioz, ki ga je obglavila »navadna sovjetska ženska«.
Kadar so me obiskali gosti ali pa sem se želela samo naužiti zgodovine ali zgolj monumentalne lepote, sem se vedno odpravila na Rdeči trg, ki je že več stoletij srce in duša Rusije. Za »krasnega«, kar je takrat pomenilo »lepega«, so ga poimenovali v 17. stoletju, do takrat pa je bil velikanski prostor zaseden s preprostimi lesenimi kolibami, ki jih je zelo pogosto zajel požar, zato so naselje imenovali kar »Požar«.
Fotografija: Denis Prima
Zdaj je to že več stoletij največji simbol ruske državnosti, njegova veličastna zgodovina pa je neločljivo povezana z usodo ruskega naroda. Na njem so nekoč trgovali, prebirali carske ukaze in izvrševali njegove kazni. Zadnjo so izvedli leta 1719, ko so po ukazu Petra I. na kol pribili domnevnega ljubimca prve žene carja Stepana Bogdanoviča. Obtožen izdaje in zarote je umrl po 14-urnem mučenju, ki ga ruski pisatelj Fjodor Dostojevski opisuje v romanu Idiot.
V času »rdečih carjev« so na Rdečem trgu zgradili mavzolej Vladimirju Leninu, ki je bil sprva iz lesa in šele nato iz marmorja. Neenakomerno tlakovani trg je postal prizorišče vojaških parad, s katerimi so sovjetski državljani demonstrirali zvestobo svojim voditeljem.
Rdeča armada se je 7. novembra 1941 neposredno z Rdečega trga podala na fronto, 24. junija 1945 pa se je h Kremeljskemu zidu, kjer so pokopani največji partijski veljaki in ob katerem komunisti še zdaj polagajo rdeče nageljne, vrnila s simboli poražene nacistične Nemčije.
Nedaleč stran od čebulaste kupole katedrale Vasilija Blaženega se na Kremeljskem stolpu ponosno bohoti rdeča zvezda.
Fotografije: Denis Prima
V Osrednjem parku kulture in oddiha Maksima Gorkega, kot je uradno ime največjega moskovskega parka, smo se poleti vse do zgodnjih jutranjih ur zabavali z igranjem brezplačnega namiznega tenisa.
Park je po vsem svetu zaslovel predvsem po zaslugi glasbene uspešnice skupine Scorpions z naslovom Veter sprememb (Wind of Change) in filma Gorky Park iz leta 1983. Razteza se na kar 109 hektarih in je po obnovi postal daleč najbolj priljubljena poletna in zimska lokacija, ki jo obišče več kot 20.000 ljudi na dan.
Fotografije: Denis Prima
Prebivalcem in obiskovalcem ruske metropole ponuja prvo peščeno plažo s čisto pravimi palmami, kar je samo ena od njegovih zadnjih pridobitev. Z zelenih površin, ki v popularni kulturi uživajo status ikone, so pred leti odstranili zarjavela igrala predpotopnega zabaviščnega parka in prodajne kioske ter jih nadomestili z ličnimi lesenimi butiki, v katerih ponujajo sveže sadje in »retro sladolede«, v njih pa si obiskovalci, željni rekreacije, lahko izposodijo kolesa in rolerje.
Ob manjšem ribniku so na voljo tudi čolni, počivati pa je mogoče na lesenih ležalnikih in ogromnih blazinah, ki so raztresene po travnatih površinah. Pomembnejše skulpture iz sovjetskega obdobja so restavrirali, staro sovjetsko prakso telovadbe na prostem pa so nadgradili s tečaji joge, pilatesa in tanga, čigar ritmom se številni prebivalci ob koncu tedna prepustijo na plesiščih na prostem.
Fotografije: Denis Prima
Pozimi se park spremeni v eno samo drsališče, ki je med Moskovčani med najbolj priljubljenimi. Po športni rekreaciji na hladnem nič ne prija bolj od blagodejnih učinkov ruske savne, ki utegne biti za začetnika precej brutalna izkušnja, saj je precej bolj suha in vroča od finske. Obisk savne Sanduni, ki je ostala takšna, kot je bila nekoč, je nepozabna izkušnja.
Zaradi obilice snega in temperatur globoko pod lediščem je zima pravzaprav eden od simbolov Rusije. Nikar se ne bojte, da vam bo hladno, saj je moskovski mraz suh, zato je relativno brez težav mogoče prenašati celo temperature pod -20 stopinj Celzija. V zimskem hladu je vsakdo mlad, se glasi ruski pregovor, ki hvali poživljajoči mraz, ob katerem rdijo lica.
Ko pritisne mraz, večina Rusinj iz omar potegne pregrešno drage šube (krznene plašče), nepogrešljiv del ruske zimske garderobe pa so tudi kučme in volnene nogavice, ki jih babice pozimi prodajajo na vsakem vogalu.
Fotografija: Denis Prima
Iz parka Gorki sprehod nadaljujemo vzdolž reke Moskve in se po nekaj kilometrih hoje po ravnem znajdemo pred prvim izzivom – strmim, 80 metrov visokim hribom. Ko se povzpnemo nanj, se pred nami razkrije Moskva v vsem svojem sijaju. Ogromen razgledni prostor stoji pred poslopjem Moskovske državne univerze (MGU), ki je bila z 240 metri dolgo časa najvišje evropsko poslopje.
Na Vrabčevih gorah, ki segajo 220 metrov visoko in so najvišja točka v Moskvi, se vsak dan kar tare turistov, na katere celo v najhujšem mrazu prežijo prodajalci spominkov, ki ponujajo stare sovjetske uniforme, samovarje, kučme in matrjoške precej dvomljive kakovosti. Čeprav so to verjetno poceni kitajski ponaredki, zanje zahtevajo astronomske vsote.
Fotografije: Denis PrimaMimogrede, razgledno točko je obiskal tudi knez teme Woland s svojim satanskim spremstvom, kar Bulgakov opiše v zadnjem poglavju Mojstra in Margarete.
Dolgo časa je za najvišjo točko Moskve s 171 metri veljala Poklonnaja gora, kjer je trenutno Park zmage, v katerem so na ogled tanki in vozila iz Velike domovinske vojne, kot II. svetovni vojni pravijo v Rusiji.
Fotografije: Denis Prima
Če se bo po dolgem sprehodu prilegla tudi večerna zabava, jo v izobilju ponuja nekdanja tovarna čokolade Rdeči oktober. Daleč najbolj priljubljeno zbirališče moskovskih hipsterjev je zato že dobilo vzdevek vzhodni Soho.
Fotografije: Denis Prima
Še pred petimi leti so v opečnatem poslopju na otoku Balčuk proizvajali čokolado, zdaj pa je tam več deset modnih trgovin, galerij, restavracij, redakcij modnih časopisov in oglaševalskih podjetij ter neodvisne televizijske postaje Dež. Pravzaprav so ljubitelji iphonov in ipadov tam ustvarili kar svojo komuno, v kateri namesto čokolade proizvajajo »kreativne ideje« za vsak okus in žep.
Fotografija: Denis Prima
© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
