“V ruskih filmih sem dežurni tujec”

Po končani gimnaziji je Simona Dobravca pot zanesla na priznano Rusko akademijo za dramsko umetnosti GITIS v Moskvi. Zdaj z družino že eno leto živi razpet med Knežo v Baški grapi in Moskvo, ki ji pravi kar drugi dom.

“Ko pristanem na moskovskem letališču Šeremetjevo, globoko vdihnem in si rečem: ‘No, pa sem spet doma!’” nam igralec, prevajalec in še marsikaj drugega že v uvodu da vedeti, kje je v resnici njegovo srce. V “prestolnici razuma”, kar je v teh čudnih časih po njegovem mnenju postala prav ruska prestolnica.

Ko sem še živela v Moskvi, sem te večkrat opazila v ruskih nadaljevankah. Če se prav spomnim, si igral predvsem v vojaških filmih, v filmih o II. svetovni vojni?

V ruskih filmih sem igral predvsem tujce. Pravzaprav sem dežurni tujec, od Slovaka, Angleža, Američana, Litovca, Srba. Res je šlo predvsem za vojaške filme, igral pa sem tudi v ljubezenskem, romantičnem filmu. Bil sem borec, ki postane šef kluba za borilne veščine, v katerem se odvijajo boji. Med drugim sem igral tudi Nemca, ki je v Rusijo prišel po posmrtne ostanke svojega dedka, ki je med II. svetovno vojno padel v Rusiji. Igral sem veliko raznih vlog.

Vir: Osebni arhiv

Leta 2014 si snemal tudi na Krimu in to v najbolj vročem obdobju. Kakšno je bilo tam vzdušje tik po priključitvi k Ruski federaciji?

Vzdušje je bilo zelo pozitivno. Tja smo leteli iz Moskve, ne čez Ukrajino, saj tam čez letala še zdaj ne letijo. Vsi domačini, s katerimi smo se srečevali po restavracijah in trgovinah, so bili zelo zadovoljni, da so postali del Rusije.

Pri nas pa beremo, da so šli na referendum pod prisilo? Da so jim grozili z orožjem?

Lahko govorijo, kar hočejo. Meni osebno se je vzdušje zdelo fantastično. Malo je spominjalo na tisto mojo drago kaotično Moskvo v 90. letih, ko si lahko parkiral in kadil vsepovsod. Obstajale so velike tržnice, kjer si lahko na eni strani dobil meso, na drugi strani pipe, dele za peči, metle ... Zdaj je postalo že veliko bolj urejeno. Tako na Krimu, sploh pa v Moskvi.

Bi lahko rekli, da je bil takoj po priključitvi, Krim še nekakšna divja Rusija?

Da, natanko to. Prijatelji, ki so bili tam pred kratkim, so mi povedali, da se zelo hitro spreminja. Polotok je postal zelo urejen. Krim je bil že prej fantastičen. Bili smo v Bahčisaraju, Jalti, Sevastopolu. O Krimu lahko govorim samo dobro.

Z nami so snemali fantje iz posebnih ukrajinskih policijskih enot Berkut (Orel, RBTH). Šlo je za fante, ki so bili med revolucijo na Majdanu v prvih vrstah. Tisti, ki niso bili zadovoljni z novo ukrajinsko oblastjo, so pobegnili na Krim. Zdaj služijo v ruski vojski, policiji.

Pri filmu so bili svetovalci, ki so nas učili bojnih prijemov, streljanja in tako dalje. Snemali smo akcijsko dramo Zakleti.  Gre za štiri zgodbe v osmih nadaljevanjih. Glavno vlogo ima ruski specialec, ki iz vseh kočljivih situacij pride živ. Umirajo samo ženske, ki se znajdejo z njim, hehe ...

Sam sem igral ameriškega zdravnika-specialca, ki je prišel po ameriškem naročilu za dober denar ljudi okužiti z nalezljivo boleznijo. Seveda mi je to preprečil glavni junak.

Na Facebooku sem objavil fotografijo s snemanja na Krimu, spodaj pa sem v šali napisal: Krim je naš! Sošolka iz Osetije, ki je filmski prizor zamenjala za realnost, mi je napisala, da bi se z mano poročila v III. letniku, če bi vedela, da bom v življenju počel takšne neumnosti. (smeh)

Kaj so ti povedali pripadniki Berkuta?

Veliko. Kako so bežali iz Kijeva, kako so se švercali v prtljažnikih, da so sploh lahko preživeli. Berkut so razpustili. S tistimi, ki so bili zvesti bivši oblasti, so na hitro opravili.

Vir: Osebni arhiv

Skratka čas dramatičnih zgodb?

Res je. Ne vem, ali je bil v Sloveniji predvajan film o Putinu z naslovom Pot domov, v katerem je lepo prikazano, kako se je vse skupaj odvijalo.

Slovenski mediji takšnega filma s Putinom nikoli ne bi prikazali.

Zakaj pa ne? Ko je poleti Putin obiskal kapelico, je bilo tako, kot da bi prišel Tito. Vse ceste so bile zaprte, na RTV pa so ves dan imeli oddajo, posvečeno Putinu. Malo čudno se mi je zdelo. Lepo, da je prišel, vendar delati tak halo?

Pravzaprav imaš prav. Po eni strani ga demonizirajo, na drugi glorificirajo.

Ja, očitno ne znamo drugače. Očitno ne znamo pokazati, da gre za običajnega politika, s katerim se je mogoče normalno pogovarjati.

Se ti je mogoče za trenutek zazdelo, da je RTV kot ruski Prvi kanal?

Ne, ker Prvi kanal tega zagotovo ne bi naredil na takšen način. Temu, da je prišel Putin na obisk za dve uri, ne bi posvetili skoraj celega dneva. Tudi, če bi prišel Obama, bi mu v poročilih namenili prispevek, ne bi pa zganjali takšnega pompa.

Torej ruski Prvi kanal vendarle ni takšna propagandna mašinerija kot nas poskušajo prepričati?

Od državnih televizij jih obstaja še nekaj – NTV, Rossija itd. Vsak ima svojo propagando. Vsak pove, kar misli, da je prav z njegovega stališča. Pri šahu sta dva igralca in vsak dela tisto, kar misli, da je prav zanj, ne pa za nekoga tretjega, ki partijo spremlja od strani.

Nam s tem poskušaš namigniti, da Rusija deluje povsem normalno. Da pač ščiti svoje interese?

Natanko to. Zdi se mi samo, da nekoliko premalo pozornosti posveča predstavljanju svojih stališč drugod po svetu, saj je izjemno demonizirana. No, tudi tukaj se stanje zdaj nekoliko izboljšuje. Po drugi strani tisti, ki so že povsem indoktrinirani, ruskih medijev ne spremljajo. Raje poslušajo to, kar jim govorijo Američani.

Rusi so tam nekje na desni, Američani so tam nekje na levi in tretja stran, to smo mi, gledamo šahovsko partijo in si mislimo svoje. Ljudje raje kupujejo to, kar se bolj sveti, se pravi nekaj ameriškega, kot pa resnico, ki bi ji bilo treba pogledati v oči in prihaja iz vzhoda.

Dolgo časa te ni bilo v Sloveniji. Se ti zdi, da je Slovenija v letih, ko te mi bilo, naredila kakšen kvantni preskok?

V gospodarstvu gotovo, sicer pa ne bi rekel. Zagotovo ne v politiki. Pred desetimi leti se je govorilo o Janši in zdaj se govori o Janši, no pa še o politično- finančnih aferah.  Takrat smo še iskali svoje mesto v Natu in EU. Zdaj ga imamo in ni mi všeč, da smo postali takšni lakaji.

Vir: Osebni arhiv

Kaj “ruskega” najbolj pogrešaš v Sloveniji?

Pogrešam zlasti teater, kulturo. Opažam pomanjkanje splošne kulture. Tukaj vlada nekakšen novi  liberalizem – vsi razmišljajo samo o tem, kaj se bo zgodilo z njihovim žepom, ne razmišljajo pa o tem, kaj se bo zgodilo z njihovo dušo, glavo, srcem.

Ljudje živijo v svojih kletkah. Pogledajo poročila, če jih pogledajo, kaj preberejo na dopustu, sicer pa morajo delati. Verjamejo tistemu, kar govorijo po televiziji. To je idealno polje za vse propagandiste, ki iz nas ustvarjajo zombije.

Se ti zdi, da je v Rusiji tega manj?

Seveda je tudi Rusija kapitalistična država, vendar je tega vseeno manj. Ljudje razmišljajo s svojo glavo, predvsem pa upoštevajo mnenja drugega.

Prav zdaj prevajam zanimiv roman Andreja Volosa Vrnitev v Pandžrud (gre za mestece v Tadžikistanu). Govori o pesniku iz 10. stoletja, ki je bil glavni pesnik emirjevega dvora. Ko se je emir umaknil in je na prestol prišel njegov sin, so ga kaznovali in izgnali iz Buhare, kjer je takrat bila prestolnica. Z nekim 16-letnim fantom so ga poslali v Pandžrud. Knjiga govori o tej poti, izvemo, kako je postal dvorni pesnik, poleg tega knjiga govori o pomenu kulture in odnosih med suniti in šiiti, kar je trenutno zelo aktualno.  Knjiga bo prihodnje leto izšla pri Cankarjevi založbi.

Roman je izredno zanimiv v tem smislu, da so emirja Nazra zasovražili zato, ker je na sunitski dvor pripeljal šiite. Njegovo stališče je bilo naslednje – če je človek dober vedeževalec, znanstvenik, zdravilec – je popolnoma vseeno ali je sunit ali šiit, ali pa – bog ne daj – kristjan. Okoli sebe je zbiral najboljše ljudi, neodvisno od njihove vere. In tega v Sloveniji manjka. Saj verjetno tudi drugje na Zahodu.

V Rusiji pa ne?

Osvajanje Sibirije: Diplomacija pred orožjem

Ne toliko. Samo poglejte, kako so Rusi osvajali sibirska prostranstva, Daljni vzhod. Vse seveda ni bilo v rokavicah, na splošno pa je veljalo, da je car na pogovor k sebi povabil predstavnike lokalnih plemen, ki se niso strinjali s svojim položajem. Ni bilo tako kot recimo v primeru Amerike, Južne Amerike, kjer je veljalo, da te ni več, če si drugačen.

V Rusiji živijo budisti, muslimani, katoliki, pravoslavci, Judje in nihče nima nič proti nobenemu. Vsi spoštujejo praznike drugih. Če je kdo musliman, ima v službi prosto ob muslimanskih praznikih, nič drugače pa ni z drugimi veroizpovedmi.

Vendar Rusija na Zahodu kljub temu velja za eno najbolj rasističnih, fašističnih držav.

Vsak vidi tisto, kar hoče videti. Če se pogledaš v ogledalo, potem vidiš odsev tistega, kar hočeš videti. Gre za odsev samega Zahoda, ki se skriva za podobo Rusije, kakršno predstavlja. Ta podoba sploh nima nikakršne veze z realnostjo.

Ali bi lahko rekli, da si 'obrusel' in kaj pravzaprav sploh to pomeni?

Tako pravijo za tujce, ki so se navzeli ruske kuture, ruskega načina življenja in so pravzaprav v Rusiji doma. In doma si šele, ko imaš nekje svoje prijatelje. Jaz jih v Rusiji imam.

Rekel si, da sploh ne bi mogel več brez Moskve. Zakaj?

Verjetno zaradi javne samote, javne osamljenosti, kot bi temu rekli v gledališču. Ko sem v Baški grapi, sem lahko sam, enako imaš lahko neko svojo samoto v mestu, ki ima 14 milijonov ali še več ljudi. Toliko ljudi, pa si pravzaprav sam! In v tej samoti džungle moraš poskrbeti zase in za družino.

Ljubljana mi ni všeč, ker vsak pozna vsakogar. Če začneš prodajati kumare, boš v treh mesecih poznal vse, ki prodajajo kumare. Nič drugače ni z igralci ... Še spreti se ne mores pošteno z nikomer, ker bodo že naslednji dan vsi vedeli, da si zoprn tip (smeh).

Rusi so bili v zahodnih filmih več kot 30 let antijunaki

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.