Zakaj je Rusija zgradila Transsibirsko železnico?

Ruski zaporniki delajo na železnici v Amurski pokrajini. Vir: Ruska nacionalna knjižnica

Ruski zaporniki delajo na železnici v Amurski pokrajini. Vir: Ruska nacionalna knjižnica

Zgodovinar Aleksej Volinec razlaga, kako se je Rusija pred 125 leti zaradi strahu pred širitvijo Kitajske na ruski Daljni vzhod odločila, da zgradi Transsibirsko železnico.

Kot smo obljubili ob prvem prispevku, bomo poskušali odgovoriti na vsa temeljna vprašanja, ki jih ljudje iščejo v spletnih iskalnikih in zadevajo Rusijo.

Do leta 1890 se je lahko evropski del Rusije pohvalil z železniškim omrežjem v skupni dolžini skoraj 30,000 kilometrov, k čemur je pripomogel učinkovit sistem javno-zasebnega partnerstva.

Medtem vzhodno od Urala, ki ločuje Evropo in Azijo, ni bilo niti enega kilometra železniških tirov, čeprav si je za to prizadeval tudi car Aleksander III. Leta 1886 je dejal, da »vlada še vedno ni storila nič za potrebe te bogate, a oddaljene regije«.

Ideja o projektu železnice od Moskve do Tihega oceana se je zdela nerealistična. Ker je izgradnja 650-kilometrske železnice od Sankt Peterburga do Moskve (odprta leta 1851) stala 67 milijonov rubljev (ko je vlada letno zaslužila 200 milijonov rubljev), bi povezava med Moskvo in Vladivostokom stala najmanj 330 milijonov rubljev (okoli 6,5 milijard današnjih evrov).

Vendar je Krimska vojna (1953-56) dodobra izsušila ruska sredstva in izpraznila državne kovčke z denarjem, hkrati pa se je vlada bala dejstva, da bi morali železnico zgraditi skozi skoraj neposeljeno Sibirijo, čez stotine velikih in majhnih rek. Zato so se birokrati na idejo Aleksandra III. odzvali z besedami, da železnice ni mogoče zgraditi.

Takrat še nihče ni vedel, da bo čez nekaj let prišlo do dogodkov, ki bodo pretehtali strah pred visokimi stroški. Julija 1890 je Sankt Peterburg šokirala alarmantna novica, da je Kitajska začela graditi železnico do ruske periferije na Daljnem vzhodu.

Oddaljena dežela

Šele sredi 19. stoletja je Rusija uspela skleniti vrsto sporazumov z dinastijo Čing (Qing), ki je dala Ruskemu imperiju ozemlje, ki ga danes poznamo kot Amursko pokrajino, Primorsko ozemlje, Sahalin, Judovsko avtonomno pokrajino in velik del Habarovskega ozemlja.

Tisti čas se je železnica končala pri Uralu. Od tam naprej so bile samo še konjske poti, ki so se raztezale čez Sibirijo. Do Vladivostoka je bilo mogoče priti tudi po vodi z Bajkala preko rek Šilka in Amur. Pozimi, ko je zmrznil Amur, ali poleti, ko je bil izsušen, so bili stiki prekinjeni. Potovanje po tej poti je trajalo vsaj 11 mesecev.

Alternativa je bila pot po morju okoli Indije, Kitajske, Koreje in Kitajske. Pot je trajala do 6 mesecev, vendar bi kakršnikoli potencialni konflikt Rusije in Velike Britanije, Kitajske ali Japonske takoj odrezal Daljni vzhod od evropske Rusije. Pravzaprav je bil ruski Daljni vzhod takrat zares nekakšen otok, ki je bil odrezan od preostale Rusije.

Kitajska grožnja

Ko je Sankt Peterburg poleti leta 1890 izvedel za kitajske načrte o izgradnji železnice do periferije ruskega Daljnega vzhoda, se je tega prestrašil ravno zaradi tega, ker so bila azijska ozemlja tako izolirana.

S pomočjo angleških inženirjev je začela Kitajska polagati svojo železnico od Pekinga proti severu, do Mandžurije in še naprej do mesta Hunčun, ki se je nahajalo na tromeji med Kitajsko, Rusijo in Korejo, samo 100 kilometrov od Vladivostoka.

Takrat je Kitajska imela 400 milijonov prebivalca, sosednje ruske pokrajine pa manj kot dva milijona. Avgusta 1890 je zunanji minister Ruskega imperija Nikolaj Girs , da je izgradnja Transsibirske železnica najvišja prioriteta.

Geopolitika je zmagala nad finančnimi zadržki, zato je Aleksander III. naročil princu Nikolaju, da osebno nadzoruje izgradnjo železnice v Vladivostoku.

Izgradnja Velike sibirske poti, kot so takrat rekli Transsibirski železnici, se je začela 31. maja 1891. Dokončno je bila zaključena leta 1916.

Začetek gradnje

Železnica in njena gradnja sta imeli ključno vlogo pri družbenoekonomskem razvoju ruskega Daljnega vzhoda. Samo 5 let po začetku gradnje se je obseg prometa skozi pristanišče v Vladivostoku povečal za več kot 30-krat.

Veliko uvoženega blaga je bilo namenjenega gradnji železnice. Z zagonom železniške proge od Tihega oceana do Urala je Vladivostok postal morska vstopna točka do medcelinske železnice.

Zanimivo je, da so načrtovano kitajsko železnico iz Pekinga proti severu, ki je tako prestrašila Rusijo, na koncu zgradili šele več desetletij po Transsibirski.

Prispevek je skrajšana in urejena različica članka, ki ga je v ruščini prvič objavil Dv.land.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke