Ruski odgovor na mater vseh bomb

Natanko pred tednom dni so Američani prvič v zgodovini v bojnih pogojih prizkusili letalsko bombo GBU-43, ki s svojo rušilno močjo predstavlja najmočnejše konvencionalno orožje, s katerim razpolaga ameriška vojska. Kljub strašnemu medijskemu ugledu ima to orožje na terenu precej omejene učinke.

BLU-82 Daisy Cutter / Vir: WikipedijaBLU-82 Daisy Cutter / Vir: Wikipedija

Težko vojaško-transportno letalo C-130 je pošast s težo skoraj 10 ton odvrglo na sistem podzemnih predorov in zaklonišč na območju mesta Ačin (pokrajina Nangarhar, Afganistan). Po uradnih podatkih, ki jih je objavil Pentagon, je ta peklenski stroj, sestavljen iz mešanice TNT-ja, heksogena in aluminijevega prahu, likvidiral najmanj 36 borcev teroristične skupine Islamska Država.

Čeprav uživa strašen medijski ugled, pa ima to orožje na terenu precej omejene učinke. Še posebej, če je sovražnik zaščiten z naravnimi ali umetnimi objekti, tj. ko se nahaja pod zemljo ali v planinskih kotlinah in jamah. Omenjena bomba ni namenjena uničenju podzemnih objektov. Tako kot že njena predhodnica iz časov vojne v Vietnamu (BLU-82 Daisy Cutter) je GBU-43 namenjena izključno uničevanju gostih gozdov, s čimer počisti prostor za pristanek transportnih helikopterjev s posebnimi "šok enotami", pa tudi za nevtralizacijo minskih polj.

Prav tako je taktična uporaba omenjene bombe izjemno omejena v primeru spopada s sovražnikom, ki ima razvit sistem protizračne obrambe (PZO). Zahvaljujoč svoji velikosti, pa tudi zajetni in ranljivi platformi, ki je edina sposobna nositi omenjeno bombo (C-130), je idealna tarča za sisteme PZO, kot so Tor, Pancir in podobno.

Oče vseh bomb

Naziv najtežje bombe v zgodovini ne pripada dotični GBU-43, pač pa njeni mlajši sestri GBU-57  (Massive Ordnance Penetrator). Ta pametna bomba je namenjena uničevanju podzemnih zaklonišč, kot so strateška poveljniška mesta in podzemni predori s sofisticirano vojaško tehniko, objekti za bogatenje urana in podobno. S svojo težo 13,4 ton je GBU-57 sposobna prodreti celo do 60 metrov globoko v zemeljsko skorjo ali pa 19 metrov skozi podzemni objekt, ki je zaščiten s ploščami iz armiranega betona. Prvo serijo 16 bomb te vrste so enote ameriške vojske prejele že leta 2011. Te bombe še niso preizkusili v bojnih pogojih.

Največjo konvencionalno letalsko bombo so izdelali v Riusiji. Gre za super-vakumsko bombo ODAB-9000, ki so jo preizkusili 11. septembra 2007. Platformo, s katere so omenjeno bombo odvrgli, je predstavljal nadzvočni strateški bombnik Tu-160. Njena uničevalna moč je resnično pošastna. Natančneje, eksplozija ODAB-9000 je ekvivalentna moči 44 ton TNT-ja, kar pomeni, da je najmanj 4x močnejša od prej omenjene “matere vseh bomb” - GBU-43. Omenjena bomba je sposobna uničiti vse v premeru 300 metrov. Rusi so omenjeno bombo poimenovali za “očeta vseh bomb” in ima še vedno status vojaške skrivnosti. Zaenkrat ni znano, koliko takšnih bomb so sploh izdelali, prav tako ni znano, katere zračne enote so z njimi opremljene.

Topništvo, ki seje smrt

Drugo mesto po moči predstavlja težko topništvo velikega kalibra. Za njihov razvoj in konstrukcijo so poseben interes pokazali tako v vojaški industriji ZSSR kot tudi ZDA. Obe državi sta poskusili izdelati topniško sredstvo, ki bo na zelo učinkovit način omogočilo napad s taktičnimi jedrskimi bojnimi glavami po sovražnikovi skupini v bližnji globini fronte (oklepno-mehanizirane enote, komunikacijski centri itd.).

ZSSR je intenzivno delala na tem načrtu, za izvajanje takšnih nalog pa je izdelala težke samohodne havbice 2S7 Pion kalibra 203 mm ter njeno poznejšo modifikacijo 2s7M Malka. Obe havbici nista usposobljeni samo za izstreljevanje posebnega streliva (taktični jedrski projektili z močjo 2.0-2.5kt), pač pa sta lahko delovali tudi s klasičnimi konvencionalnimi granatami, kot je reaktivni, trenutno letalski pokajoči projektil ZFOF35. Čeprav je težak najmanj 110 kg, lahko ta projektil iz havbice Pion vržemo kar do 50 km daleč.

Zahodne države so prav tako aktivno delale na razvoju težkega topništva. To se nanaša predvsem na obdobje 2. svetovne vojne, ko so Nemci na Vzhodni fronti uporabljali super-orožje, kot sta samohodni možnar Karl kalibra 600 mm ter velikanski top Dora kalibra 800, ki je bil montiran na železniške tire. Zaradi uporabe tega orožja so še posebej nastradala mesta, kot sta Sevastopol in Brest. Nekoliko pozneje so podobno orožje izdelali tudi Američani in ga poimenovali Little David. Šlo je za težak minomet kalibra 914 mm, ki pa je bil zaradi svojega skromnega dometa, samo 9,1 km, in splošne nefunkcionalnosti na premični fronti, bolj kot ne obsojen na muzej.

Nesojeni izvrševalec ameriške pomorske dominacije

V času hladne vojne je poveljstvo oboroženih sil ZSSR aktivno iskalo načine, kako se zoperstaviti ameriški floti letalonosilk, saj so ZDA čedalje bolj postajale vladar svetovnih morij in oceanov. Ena od  rešitev se je uresničila v razvoju in konstrukciji tako imenovanih udarnih ekranoplanov-raketonoscev Lunj, ki so predstavljali svojevrsten hibrid med ladjo in letalom. Zahvaljujoč revolucionarnemu konceptu in tehnično-taktičnim značilnostim so Američani to vojaško sredstvo imenovali kar Kaspijska pošast. S svojimi dimenzijami, ki so znašale 75 metrov po dolžini in 20 metrov po višini, je lahko ekranoplan Lunj na površini vode dosegel hitrost celo do 500 km/h. Njegov prvi prototip je luč sveta ugledal 16. julija 1986.

Glavna taktična prednost Lunja je bila, da se je lahko skorajda neopazno prikradel do sovražnikovih ladij. Nizek profil leta, pravzaprav lebdenje nad vodo, je ekranoplanu omogočal, da je v veliki meri ostal izven zaznave radarjev, zahvaljujoč svoji hitrosti pa se je lahko maksimalno približal sovražnikovemu objektu ali skupini sovražnikovih objektov. V naletu je lahko izstrelil 6 nadzvočnih protiletalskih raket Moskito z nizkim profilom leta, ki so opremljene s prebojno rušilnimi bojnimi glavami s težo kar 300 kilogramov, ki so sposobne uničiti velike plavajoče objekte, kakršne so letalonosilke.

Projekt Lunj na žalost ni zaživel. Prihajajoči razpad ZZSR je tudi ta projekt, vsaj zaenkrat, poslal v zgodovino. Trenutno so ruski znanstveniki pozornost usmerili na razvoj nadzvočnih raket velikega dometa zrak-morje, zemlja-morje. Pričakuje se tudi skorajšnja uporaba nadzvočne rakete Cirkon, zato so možnosti za oživitev tega projekta zelo majhne.

Vir: RIA NovostiVir: RIA Novosti

Tornado grozi, da bo potopil vse, kar plava

Poleg projekta Lunj je ruska znanstvena elita za preprečevanje ameriške dominacije na morju razvila edinstveno orožje, ki mu danes po značilnostih na svetu ni para. Gre za izdelavo tako imenovane rakete-torpeda Škval (Nemci so sporočili, da so razvili raketo-torpedo Barakuda, podoben koncept orožja pa razvija tudi Islamska republika Iran, vendar je vse skupaj še vedno v eksperimentalni fazi).

Za razliko od prejšnjega projekta je to orožje postalo del oboroženih sil ZSSR že davnega leta 1977. V svojih osnovnih različicah je bil Škval (v prevodu »tornado«) opremljen izključno z jedrskimi bojnimi glavami z močjo 150 kt. Pozneje so nanj dodali tudi konvencionalne bojne glave, zadnje modifikacije pa so opremljene z bojnimi glavami, ki ustrezajo 350 kg visoko-energetskega eksploziva.

Škval / Vir: Vitalij V. KuzminŠkval / Vir: Vitalij V. Kuzmin

Glavna karakteristika rakete-torpeda je njegova izjemna velika podvodna hitrost. Po različnih ocenah Škvor pod vodo dosega hitrost 200 vozlov oziroma 370 km/h (nekateri avtorji smatrajo, da njegova hitrost presega celo 500 km/h). Takšne uspehe dosega po zaslugi podvodnega raketnega motorja, ki se napaja s pomočjo hidroreaktivnega trdega goriva, kar mu daje veliko potisno moč. Ob tej priložnosti se okoli torpeda ustvarja učinek zračnega mehurja, ki drastično zmanjšuje odpor vode – gre za učinek superkavitacije.

Osnovna pomanjkljivost rakete torpeda Škval je njegov majhen operativni doseg, ki znaša samo 13 km. Poleg tega omejevalnega dejavnika se pojavlja tudi problem zaradi ustvarjanja velikega hrupa in vibracij ob lansiranju tega torpeda, saj to v veliki meri razkriva položaj podmornice, ki izvaja napad. Poleg tega je močno omejena tudi njegova učinkovitost v boju proti drugim podmornicam, saj je vprašljiva njegova uporaba na globini, večji od 30 m.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke