Na razpotju: Potrebna je nova morala

21. junij 2016 Mihail Gorbačov
Nekdanji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov je ekskluzivno za RBTH strnil svoja razmišljanja o mednarodni krizi vodenja ter izzivih, s katerimi se politiki po vsem svetu soočajo v času moralne negotovosti ter pomanjkanja enotnosti in vizije za prihodnost.
Exclusive Gorbachev
Vir: Aleksej Iorš

Kam se globalni svet obrača v 21. stoletju? Dandanes so ljudje ob tovrstnih vprašanjih čedalje bolj zaskrbljeni. Tudi jaz sem med njimi.

S prijateljem, pokojnim Hansom-Dietrichom Genscherjem [zunanji minister in podkancler Nemčije med leti 1974-1992 – op. RBTH) sva si pogosto zastavila naslednje vprašanje: Kaj je šlo narobe? Naša generacija – generacija politikov, ki so s skupnimi prizadevanji pripomogli k končanju hladne vojne – je dokončala svojo misijo. Zakaj je potemtakem svet danes tako nemiren, nepravičen in militariziran? 

Verjeli smo, da bo konec globalne konfrontacije skupaj z neskončnimi možnostmi, ki jih ponujajo nove tehnologije, v prvi vrsti  informacijske, svetu dal nov zagon, s katerim se bo izboljšalo tudi življenje vsakega posameznika. Realnost je drugačna.

Za to ni preprostih razlag. Velikokrat sem rad poudaril, da politiki temu niso bili kos. Tisti, ki so oznanili zmago Zahoda v hladni vojni in so zavračali gradnjo novega, pravičnega varnostnega sistema, nosijo velik del odgovornosti za aktualno stanje stvari v svetu. Triumfalizem je v svetovnih zadevah slab svetovalec.

Vendar to ni edini problem. Novi globalni svet še vedno ni docela razumljen in razložen. Potrebna so nova pravila ravnanja, nova morala. Vse kaže, da svetovni voditelji tega niso sposobni dojeti.

Mislim, da je to glavni razlog za današnje “globalne težave.”

Zmagovalci in poraženci globalnega sveta

Ljudje so zaskrbljeni zaradi napetosti v mednarodnih odnosih, vendar pa niso nič manj zaskrbljeni nad lastno situacijo, svojo lastno prihodnostjo. Gre za med seboj povezane zadeve. 

Celo v najbolj razvitih državah večina ljudi (srednji razred je temelj vsake uspešne razvijajoče se družbe) izraža nezadovoljstvo nad življenjem. Volilci čedalje pogosteje podpirajo populistične politike, ki ponujajo na prvi pogled lahke, v resnici pa nevarne rešitve.

Po drugi strani so se neodgovorne finančne strukture dobro prilagodile in imajo koristi od globalizacije, ko pihajo “milne mehurčke” in praktično iz nič ustvarjajo milijarde. Slednje ostanejo v rokah ozkega kroga ljudi, ki svoje bogastvo skriva v davčnih oazah, o čemer smo se lahko prepričali pred kratkim (afera Panama papers, op. ur.). A to je samo vrh ledene gore.  

Da ne omenjam organiziranega kriminala, trgovcev z narkotiki in orožjem, skupin, ki se okoriščajo z migranti, kiberkriminalci ter - kar je najbolj pereče - teroristi, ki se v globalnem svetu počutijo nadvse udobno.

Politična kriza, kriza vodenja

Svetovna politika ni našla učinkovite rešitve še za nobenega od navedenih problemov. Medtem se je začel nov krog oboroževalne tekme, ekološka kriza se slabša, razkorak med revnimi in bogatimi se veča, prav tako razlike med revnimi in bogatimi v posameznih državah. Gre za probleme, ki morajo biti na vrhu svetovnega dnevnega reda. Vendar se ne rešujejo. Na vseh področjih na koncu pridemo do slepih koncev.  

In vendar se zdi, da obstajajo možnosti za njihovo premagovanje, kot tudi mehanizmi – tisti, ki obstajajo že dolgo časa, kot denimo Združeni narodi, ter tudi novi, kot denimo G20, ki je bil ustanovljen za soočanje z novimi izzivi. Toda komaj kdo lahko zatrdi, da so bili uspešni. Vedno so prepozni, vedno so v ozadju.

Soočamo se s krizo vodenja, tako na mednarodnem kot nacionalnem nivoju. Politiki se ukvarjajo samo še z "gašenjem požarov", reševanjem dnevnih problemov, kriz in konfliktov.

Tako je tudi prav. Treba jih je rešiti. In v zadnjem času smo bili priča nekaterim pozitivnim premikom.

Imamo dialog o Siriji. Pa četudi so trenutno njegovi največji udeleženci zunanje države, v prvi vrsti ZDA in Rusija, je že samo to nekoliko pripomoglo k sprostitvi napetosti med Rusijo in Zahodom. 

Če se bo omenjeni trend nadaljeval, ga bo mogoče uporabiti tudi na drugih področjih medsebojnih odnosov. To bo nedvomno dolgotrajen in zapleten proces. Zaupanje je močno načeto.

Po drugi strani nismo bili priča nikakršnemu preboju pri reševanju ukrajinske krize. Sedanji mehanizmi regulacije slabo delujejo. Prevladal je vtis, da omenjeni mehanizmi postajajo rutina. Ne smemo jih opustiti (sporazumi iz Minska, Normandijska četverica), brez dvoma pa jih je treba izpopolniti in spodbujati reševanje krize. Po možnosti z razpravami v varnostnem svetu Združenih narodov ter s pomočjo drugih mehanizmov, pri katerih sodelujeta Rusija in Združene države Amerike.  

Ukrajinske krize ne moremo kar pustiti v obliki abscesa, zaradi katerega ima vročino celotna Evropa in svet. Evropa morda ni sposobna prenesti še enega zamrznjenega konflikta, zato se znova obračam na predsednika Obamo in Putina (to sem prvič storil že leta 2014), naj se vendarle srečata in začneta razpravljati o permanentni krizi.

Pogled v daljno prihodnost

A tudi, če smo sposobni premagati trenutno akutno krizo, bo to sicer pomemben, a še vedno samo prvi korak pri eševanju še bolj kompleksnega izziva: učiti se, kako živeti v globalnem svetu. 

Brez globalnega konteksta je nemogoče razumeti razloge za in posledice trenutnih konfliktov ter razviti prenovljeno agendo ter sredstva za reševanje težav, ki se bodo neizogibno pojavile v svetu.

Najbolj pomembna stvar na dnevnem redu svetovne politike je pravilno razumevanje prioritet.

Manifest Russell-Einstein (nekdanji švedski premier), v katerem so zbrane ideje Olofa Palmeja o sodobni varnosti, govor Johna Kennedyja o “svetu za vse”, ter Ženevska deklaracija, ki sta jo leta 1985 sklenili Sovjetska zveza in Združene države Amerike (potrjena v Reykjaviku ter Sporazuma o končanju jedrske oboroževalne tekme) – vse to so bili predlogi o oblikovanju tovrstne agende, ki bi v prvi plan postavila glavne probleme človeštva. 

Od danes so to:

– stalni problemi povezani z orožjem za množično uničevanje, oborožitveno tekmo, militarizacijo svetovne politike

– težave zaradi revščine in nerazvitosti ogromnega dela človeštva

– ekološki izzivi, klimatske spremembe

– terorizem

Drugi akutni problemi so množične migracije, ksenofobija in religiozna nestrpnost ter težave povezane s sobivanjem različnih civilizacij

Skupni imenovalec vseh omenjenih problemov: niti enega od njih ne moremo rešiti z vojaškimi sredstvi.

Izjava, da je potrebno združiti prizadevanja, zveni kot aksiom. Zaenkrat namreč prevladujeta neenotnost in nesposobnost skupnega ukrepanja.

Vlade in njihovi voditelji nosijo levji delež krivde za takšno stanje stvari. V globalnem svetu obstajajo tudi drugi udeleženci globalnih procesov: organizacije civilne družbe, posel, znanstvena skupnost, verska združenja. Temu navkljub morajo vlade, njihovi voditelji ter medvladne organizacije ohraniti vodilno vlogo. 

Politika in morala: pravila ravnanja

Še en imperativ današnjega globalnega sveta je nujnost združiti politiko in moralo.

To je velik in zahteven problem, ki ga ni mogoče rešiti v enem mahu. Če se z njim ne bomo soočili in se ga lotili s polno vnemo, se bo svet še naprej soočal z z novimi konflikti in nerešljivimi nasprotji.

“Dvojni standardi” so v globalnem svetu še posebej nevarni. Izključiti je potrebno vsakršno možnost vlad, da zaradi lastnih interesov podpirajo teroristične in ekstremistične skupine ter tudi podporo za vsakršna gibanja, ki promovirajo “oborožen boj” za odstranitev zakonito izvoljenih vlad.

Odnose med vladami v globalnem svetu je potrebno urediti ne samo s pomočjo mednarodnih pravnih norm, pač pa tudi z določenimi pravili ravnanja, ki temeljijo na načelih človeške morale.

Takšna “pravila ravnanja” morajo vsebovati sistem zadrževanja, upoštevati  morajo interese vseh strani, vključevati pogajanja ter posredovanja v primeru, ko pride do stopnjevanja situacije in smo priča grožnji o izbruhu krize. Prepričan sem, da bi se bilo mogoče izogniti tako ukrajinski kot sirski krizi, če bi se neposredni udeleženci - še zlasti zunanji akterji - ravnali na podlagi takšnih pravil ravnanja. 

Verjamem, da so pravila ravnanja, nekakšen etični kodeks, potrebni tudi za množične medije. Ker nosijo del krivde. Pogostokrat podžigajo strasti in zastrupljajo informacijsko atmosfero. Namesto, da bi pomagali pri preprečevanju in ustavitvi konfliktov, praktično sodelujejo pri podžiganju le teh 

Najbolj pomembna stvar, ki jo želim še posebej izpostaviti je, da je potrebno tudi to vprašanje umestiti v prenovljeno agendo. V središče pozornosti vlad in svetovne civilne družbe je potrebno postaviti vprašanje morale in politike ter pravila ravnanja v globalnem svetu.

Vloga Rusije

Prepričan sem, da je vloga Rusije pri premagovanju globalne politične krize lahko in mora biti pomembna in pozitivna. Skrajni čas je, da se Zahod odpove svojim poskusom izolirati Rusijo. To še nikoli ni prineslo rezultatov. “Osebne sankcije” zagotovo ne bodo obrodile sadov. Najprej jih je traba odpraviti. V nasprotnem primeru ne bo dialoga, s tem pa tudi ne možnosti za ponovno vzpostavitev zaupanja.

Iz glave si je treba izbiti, da bo Rusija po povzročenih gospodarskih težavah sprejela sekundarno vlogo v svetu. Če bo do tega prišlo, nihče ne bo imel koristi. Še več, v primeru nove hladne vojne bodo vsi poraženci. 

V svojem neposrednem letnem pogovoru z državljani (aprila 2016, op. ur.) je Vladimir Putin izrazil namero, da normalizira svoje odnose z Zahodom. Toda, ali se bodo naši partnerji sposobni prilagoditi bolj konstruktivnemu pristopu? Ker to še vedno ni jasno, jih pozivam, naj to storijo.

Trenutno smo v zelo občutljivem trenutku. Odpovedati se je treba čustvom in propagandnim ekscesom. Današnji generaciji pomembnih voditeljev lahko očitamo marsikaj. Vendar ima omenjena generacija voditeljev še vedno priložnost, da bodo njihova imena v zgodovinskih knjigah omenjena dostojno. Velika napaka bi bila, če bi jim ta priložnost spolzela iz rok.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča RBTH ali njegovih zaposlenih.
Uporaba materialov RBTH je mogoča samo, če je jasno vidno, da gre za material iz spletne strani si.RBTH.
+
Všečkajte Nas Na Facebooku