Zakaj je Francija postala območje džihada?

Dejstvo, da se je napad zgodil v Franciji in to na dan narodnega praznika 14. julija - samo po sebi kaže, da so teroristi zasledovali več ciljev.

Kot prvo so želeli sporočiti, da nikakršni varnostni ukrepi, pa naj bodo še tako ostri, ( v času Evra – 2016 so bili izredni, 14. julija pa so zaradi praznika spet mobilizirali varnostne sile ) ne morejo ustaviti “borcev džihada”, če so se le ti odločili, da to ali drugo državo pač izberejo za svojo tarčo.

Drugič, vsemu svetu so želeli pokazati, da vojaški porazi, ki jih v Rusiji prepovedana Islamska država v zadnjem času trpi v Iraku in Siriji, niti najmanj ne pomenijo, da so radikalni islamisti oslabljeni in da je njihova morala na psu.

Ravno obratno, svoj boj so pripravljeni premakniti še bližje sovražniku, v mirna evropska mesta. Pripravljeni so delovati še bolj odločno in “kreativno” kot doslej ( tako obsežnega terorističnega napada v Evropi še nikoli niso izvedli na takšen način – tovornjak ni eksplodiral, ampak je preprosto pod sabo zdrobil več deset ljudi)
 
Tretjič, mednarodna teroristična internacionala evropskim tajnim službam pošilja signal: pobuda je v naših rokah. Glede na to, koliko ljudi iz islamskega sveta živi na vašem kontinentu, mnogi med njimi kot “speči agenti,” ki so kadarkoli pripravljeni prijeti za orožje, ste obsojeni na neskončno število terorističnih napadov – takrat in na tistem mestu, ki ga bomo izbrali mi.  

Kakšne posledice bo imela “praznična vojna” v Nici? Na splošno se ne bo spremenilo nič.  Da se teroristi ne bodo ustavili v Bruslju ali Parizu, je bilo tako ali tako jasno že zdavnaj. Varnostne službe so še kako dobro vedele, da v Evropi pripravljajo nove obsežne teroristične akcije, na kar so nas nenehno opozarjali. Nobena skrivnost ni, da pod vtisom propagande Islamske države in drugih islamističnih gibanj v Franciji, Belgiji, Nemčiji in Veliki Britaniji ( da, tudi v Rusiji) prihaja do radikalizacije dela muslimanskega prebivalstva.

14. julija, na dan zasedbe Bastilije, so islamisti spet udarili. Ne prvič in ne zadnjič. Kaj storiti? Živeti dalje. Kakšna je sploh lahko druga možnost? Živeti dalje in se učiti, kako se upreti brezobzirnemu in brezvestnemu sovražniku, ki je svoje teroristične celice infiltriral v srce Evrope.

Ne smemo prikrivati težave, ne smemo se delati, da težava ne obstaja. “Vojščakom džihada”, ki se vračajo iz Sirije in Iraka, ne smemo dovoliti, da ostanejo na svobodi kot da se ni nič zgodilo. Ne smemo dovoliti, da še naprej živijo med državljani, ki spoštujejo zakone. Obravnavati jih je treba z ničelno toleranco.

Jasno je, da evropska družba zaenkrat še ni pripravljena na “ničelno toleranco”. Preveč je humana in tolerantna do tistih, ki jo hočejo uničiti. Vendar v vojni ( proti civiliziranemu svetu vodijo vojno!) humanost ni vedno koristna.

Komentar je bil najprej objavljen v časopisu Kommersant

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.