Življenje po Brexitu in brez ZDA: Zakaj del EU želi novo vojsko

V Evropski uniji se ponovno ukvarjajo z idejo oblikovanja lastne vojske. Gre za vprašanje, ki ga je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker postavil v evropskem parlamentu, v katerem je nastopil z letnim nagovorom o stanju stvari v Evropski uniji.

Eden od načinov reševanja problemov varnosti Evrope po Brexitu je po njegovih besedah globoka integracija oboroženih sil držav članic. Za oblikovanje evropske vojske so se zavzeli tudi nemška kanclerka Angela Merkel, predsednik Francije François Hollande ter številni drugi politični predstavniki starega sveta.

Zakaj Evropa potrebuje svojo vojsko

Sklicevanje na “nepredvidljivo in agresivno Rusijo”, pa tudi na realno teroristično grožnjo, ne bo obrodilo sadov. Za potrebe tako imenovanega “zadrževanja Rusije” namreč že obstaja celotno Severnoatlantsko zavezništvo, ki je, roko na srce, nemočno pred grožnjo terorizma v državah Evrope.

Nova vojska tudi ne more postati zdravilo za “teroristično” bolezen. Za borbo proti skrajnežem niso potrebne nove vojske, pač pa razvejani in profesionalni varnostni organi, široka mreža tajnih agentov ter druge protiteroristične strukture. To nikakor ne more biti vojska z raketami, tanki, bombniki in lovci – s težko bojno tehniko se ni mogoče boriti proti teroristom.

Na splošno se velja vprašati, ali Evropi ni dovolj že NATO, ki vključuje večino evropskih držav in v katerem velja 5. člen Washingtonskega sporazuma, ki ga je mogoče povzeti v kratki frazi “vsi za enega, eden za vse”?!

Ali za Evropsko unijo dejansko ne zadostuje niti varnostni dežnik, ki ga je nad njimi odprla ena od najmočnejših vojaških sil na svetu, ki poleg tega razpolaga tudi z največjimi zalogami jedrskih raket – Združene države Amerike?

Mogoče so celo vmešavanje Washingtona v notranje zadeve Evropejcev, mesijanstvo in moteč vpliv na politiko EU, ki pogosto vodi do izgub v gospodarstvu (s strani ZDA naložene sankcije proti Rusiji), ter potiskanje EU v nepotrebne in drage vojne (Libija, Irak, Sirija, Afganistan), pravzaprav osnovni in neizrečeni vzroki za nastanek ideje o “ločenih evropskih oboroženih silah”?

Deli nove vojske

Dve paralelni vojski za Evropo ne prideta v poštev iz številnih razlogov.

Prvič, številne države niti zdaj ne hitijo, da bi namenile 2 % BDP-ja v skupni obrambni proračun Nata, ki ga zdaj povečini financira Washington, na katerem je kar 75 odstotkov celotnega proračuna. ZDA seveda še kako dobro razumejo neizrečeni in dolgoročni učinek politične ideje, ki jo je kot prvi artikuliral gospod Juncker – Evropo narediti neodvisno od vojaških rešitev Bele hiše.

Drugič, za novo vojsko ni dovolj človeških virov – če seveda v to vojsko ne nameravajo pritegniti beguncev iz muslimanskih držav Bližnjega vzhoda in Severne Afrike?

Obstaja tudi predlog o oblikovanju evropske vojske v okviru Nata, ki ga je izrazil François Hollande. 

Po njegovem mnenju bi morale evropske oborožene sile razpolagati z določeno stopnjo avtonomije. Vendar pa v vojski, ki temelji na enotnosti poveljevanja in brezpogojni poslušnosti poveljniku/šefu, že v sami osnovi ne more biti nikakršnih samostojnih struktur. Drugače sploh ne moremo govoriti o vojski, pač pa kvečjemu o slabem kolhozu. V vojski se vsaka neposlušnost kaznuje z vojaškim sodiščem!

Zaradi tega je težko verjeti, da bo Severnoatlantskemu zavezništvu všeč ideja o paralelni in avtonomni vojski. V resnici Nato sploh nima vojske kot take. Obstaja samo poveljevanje v teatru vojaških akcij – osrednjem, južnem, severnem ...

Za reševanje takšnih ali drugačnih vojaških misij se oblikujejo posebne zveze, v katere vsaka država iz nacionalnih oboroženih sil dodeli enote in podenote tako, kot ji je bilo predpisano. Nekateri prispevajo tankiste, spet drugi artilerijo, motorno pehoto, strokovnjake za zveze, serviserje, medicinske sestre itd. Zaenkrat ni jasno, po kakšnem principu bi oblikovali integrirano evropsko vojsko.

Upravičeno se zdi, da so pogovori o evropski vojski in njenem skupnem sedežu samo še en poskus ustvarjanja novih birokratskih struktur za evropske uradnike, da bodo lahko še naprej lagodno živeli ter razvijali papirnato in javno-deklarativno dejavnost, tako kot je to v primeru Evropske unije in Parlamentarne skupščine Sveta Evrope (PACE).

In kako se bo na evropsko vojsko, če bo dejansko do nje prišlo, odzvala Rusija? Rusija bo z njo seveda delala enako, kot to počne z Natom. Seveda bomo v vsakem primeru upali, da se bodo odnosi začeli kot nepopisan list papirja in bodo prijateljski.

Viktor Litovkin, vojaški strokovnjak TASS-a posebej za RBTH.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.