Pričakovati je, da se bo zmanjšal pritisk ZDA na Evropo

Le redkokateri analitik je v resnici pričakoval zmago Trumpa, zato so vso pozornost osredotočili na zunanjepolitično ekipo bivše državne sekretarske Hillary Clinton. O Trumpu se je govorilo, da se ne spozna na zunanjo politiko ter da so njegovi zunanjepolitični svetovalci malo znani ljudje. Ustrezne svetovalce bo mogoče najti zelo hitro. V ZDA obstaja ogromno nadarjenih strokovnjakov, zato bo kmalu na voljo ogromno število tistih, ki se bodo želeli priključiti štabu ali prestopiti v štab zmagovalca najbolj dramatične in nepredvidljive dirke v ameriški zgodovini.

Dejstvo je, da predsednik ZDA že po tradiciji veliko pozornost namenja zunanji politiki, kjer ima več pristojnosti kot na področju notranje politike. V tem smislu gre pričakovati, da bo zunanja politika Trumpa precej opazna. V vseh pogledih. Po drugi strani zagotovo ne bo tako opazna, kot bi bilo mogoče sklepati po njegovih šokantnih izjavah, s katerimi je ciljal na predvolilno občinstvo.

Tako je malo verjetno, da bo že jutri začel graditi “zid” na meji z Mehiko, da bi zaustavil potok ilegalnih pribežnikov. Za tako obsežno konstrukcijo je potrebno ogromno denarja, o tako obsežnem proračunskem zalogaju pa odloča samo ameriški kongres. In nihče drug. Hkrati verjetno ni nikakršnega dvoma, da bo Trump poskušal zaostriti migracijsko politiko in verjetno ne bo nadaljeval z načrtom Obame o amnestiji tistih 7 milijonov nelegalnih imigrantov, ki so že v ZDA. 

Prav tako je jasno, da ne bo spodbujal globalnih trgovinsko-integracijskih načrtov tipa Trans-Pacifiškega partnerstva (TTIP). Nasprotno bo verjetno poskušal okrepiti že obstoječo tendenco postopnega vračanja delovnih mest, ki so jih ustvarile ameriške korporacije, nazaj v domovino. Ne bo sprožil trgovinske vojne proti Kitajski, pač pa se bo z njo poskušal dogovoriti o kompromisih in koncesijah.

Kar se tiče odnosov z Rusijo, bi bili v primeru, da bi predsednica postala Hillary Clinton, v najboljšem primeru obsojeni na stagnacijo, v najhujšem primeru pa na nadaljnjo degradacijo in celo nevarno eskalacijo konflikta. Z izvolitvijo Trumpa se ponuja možnost, da do eskalacije ne bo prišlo. Ekscentrični ekstrovertiranec se zdi po svojem psihološkem profilu popolno nasprotje introvertiranemu in “zadržanemu” Vladimirju Putinu. Po drugi strani se zdi, da se nekdanji polkovnik KGB precej lažje pogovarja z bolj odprtimi in neposrednimi ljudmi, pa četudi govorijo nasprotno kot on. Za Hillary Clinton tako v ZDA kot v Moskvi številni menijo, da je “lažniva” (milo rečeno) in licemerna. Poleg tega obstaja sum, da je prav ona v času, ko je še vodila State Department, “plačala” za protestne akcije v Moskvi jeseni leta 2011 in spomladi leta 2010.
Po njenih več kot ostrih izjavah na račun Rusije in Putina osebno v času predvolilne kampanje, v katerih je Kremelj obtoževala, da želi “spodkopati” volitve in v Beli hiši ustoličiti “svojo marioneto Trumpa”, si v resnici sploh ni mogoče predstavljati, kako bi se Putin in Clintonova sploh lahko pogovarjala mirno, brez medsebojnega draženja. V odnosih med Putinom in Trumpom ni tako slabe popotnice, zato lahko začneta s praznega lista.

V tem smislu Trump spominja na nekdaj “glavnega evropskega prijatelja Moskve”, Silvija Berlusconija. Po drugi strani gre za impulzivnega človeka, ki nima veliko izkušenj na področju diplomacije. Lahko bi “zinil” kaj neprimernega tudi na račun ruskega predsednika, ki se utegne odzvati z užaljenostjo.
Dejstvo je, da so rusko-ameriški odnosi močno vezani na osebne odnose prvih mož, zato bi lahko takšen spodrsljaj kaj hitro pripeljal do poslabšanja situacije, po principu “od ljubezni do sovraštva je samo en korak.” Putin je bil eden prvih svetovnih voditeljev, ki je poklical Trumpa in mu čestital za zmago. Prav tako je bil prvi, ki je predsednika Georga Busha mlajšega poklical po terorističnih napadih 11. septembra leta 2001 ter mu izrazil solidarnost v boju proti terorizu in sožalje za vse umrle v terorističnem napadu. Potem se je zgodil znameniti govor v Münchenu, v katerem je Putin izrazil popolno razočaranje nad Zahodom nasploh, še posebej pa ZDA. Zaenkrat ni jasno, v katero smer se bo obrnil slogan Trumpa “Naredimo Ameriko spet veliko”. Če se bo nagnil v smer “neoizolacionizma” in manj vmešavanja po vsemu svetu, bo to pozitivno vplivalo na odnose z Moskvo.

Če bo Trump ostal zvest svojim predvolilnih obljubam – čeprav niso bile povsem jasne – v katerih je dejal, da se Ameriki ni treba vmešavati v Ukrajino, prav tako pa ga ni posebej vznemirjal Krim, bo tudi to pomenilo velik pospešek novemu poskusu “ponovnega zagona” oziroma “resetacie”. Pričakovati je tudi, da se bo zmanjšal pritisk ZDA na Evropo, naj nadaljuje s sankcijami proti Rusiji, kar tudi ni zanemarljivo. Po drugi strani Trump, tudi če bi to želel, ne more tako lahko umakniti ameriških sankcij, saj se mu bo po robu postavila republikanska večina, ki ga ne posluša, da ne govorimo o demokratih v obeh domovih kongresa. “V zameno” za zmanjšanje podpore Kijevu bi utegnila Moskva z Washingtonom skleniti kompromis glede Sirije. Če bo slednja sploh ostala med zunanjepolitičnimi prioritetami Trumpa.    
Moskva je prav tako lahko samo zadovoljna s Trumpovo izjavo o prekladanju vojaških in finančnih obveznosti znotraj Nata na evropske zaveznike. Po drugi strani je zelo malo verjetno, da bi se Trump odpovedal globalnemu sistemu protiraketne obrambe, ki tako zelo draži Moskvo, saj se to povsem sklada z njegovo “neoizolacionistično retoriko”. 
Načrti novoizvoljenega predsednika, da bo na Aljaski ponovno začel s črpanjem nafte, lahko pogubno vplivajo na rusko gospodarstvo, saj bi to pripeljalo do padanja cen črnega zlata na svetovnih tržiščih, ki za Rusijo predstavljajo glavni vir prihodkov od izvoza.
Trump resda prinaša "negotovost", vendar pa na številnih področjih predstavlja novo upanje za »ponovni zagon« v ameriško-ruskih odnosih.  V vsakem primeru bo Trumpova Amerika na mednarodnem prizorišču nastopala precej drugače kot je med vladavino Baracka Obame ali celo njegovega predhodnika Georga Busha mlajšega. 

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.