V sredi junija je v Moskvo na dvodnevni obisk pripotoval slovenski zunanji minister Karl Erjavec. Najprej se je srečal z ruskim kolegom Sergejem Lavrovom, nato pa tudi s sopredsedujočim rusko-slovenske medvladne komisije, ministrom za komunikacije Nikolajem Nikiforovim. V intervjuju je dopisnici Kommersanta Galini Dudini pojasnil, kako so v ZDA in Evropski uniji sprejeli novico o skorajšnjem obisku predsednika Rusije Vladimirja Putina v Sloveniji ter zakaj so gospodarske sankcije proti Moskvi neučinkovite.
Med obiskom v Moskvi ste potrdili, da Slovenija pričakuje julijski obisk predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina. Ali se ne bojite kritik, kakršnih sta bila od drugih članic Evropske unije deležni Madžarska in Grčija?
Ne bojim se. Ruski predsednik k nam prihaja ob stoti obletnici Ruske kapelice pod Vršičem. Gre za zgodovino slovensko-ruskega prijateljstva; v času I. svetovne vojne so ruski vojaki v slovenskih gorah gradili cesto čez prelaz Vršič. Ker je pozimi leta 1916 padlo veliko snega, se je v gorah sprožil plaz, ki je pod seboj pokopal 300 ljudi. Preživeli vojaki so v spomin na preminule postavili majhno kapelico. Ko je orožje potihnilo, so skrb za kapelico prevzeli tamkajšnji prebivalci. Ko je Slovenija pred četrt stoletja postala neodvisna, smo se odločili, da bomo na tem mestu vsako leto pripravili spominsko slovesnost.
Obisk Vladmirja Putina so številni že označili za simbolnega, saj bo to v letošnjem leto šele njegov drugi obisk v državi članici Evropske unije. Ali je Slovenija dejansko tako velik prijatelj Rusije?
Smo slovanski narod, zato nas z Rusijo seveda povezujejo zgodovinske vezi. In sam obisk je poklon spominu na te vezi. Lahko dodam, da smo Vladimirja Putina na stoletnico povabili še pred krizo v Ukrajini in s tem povezanimi težavami v odnosih med Rusijo in Evropsko unijo.
Nekatere države – ZDA in baltske države so z začudenjem sprejele novico o obisku. Ko smo marca v Bruslju obravnavali odnose med Rusijo in Evropsko unijo sem jih obvestil o skorajšnjem obisku in nisem slišal nobenih kritik. Američani so me spraševali, kaj ta obisk pomeni, z ameriškim veleposlanikom pa sem govoril o pomenu spominskih slovesnosti.
Na srečanju s Sergejem Lavrovom ste izjavili, da ima Slovenija “prilagodljivo stališče” do vprašanja sankcij. Kaj to pomeni?
Osebno sem prepričan, da gospodarski ukrepi ne rešujejo političnih problemov – največ škode pa povzročajo podjetjem in potrošnikom. Sankcije so v veljavi že dve leti, vendar kriza v Ukrajini še zdaleč ni rešena, razmere na terenu pa ostajajo težke. Zaradi tega smatram, da so sankcije neučinkovite.
Hkrati nimam iluzij: konec junija bodo sankcije podaljšane (so jih že podaljšali, op. ur.), saj v skladu z evropsko politiko njihovo ukinitev povezujejo z izpolnjevanjem dogovorov iz Minska. In na tem področju ni napredka. Seveda odgovornost za to ni samo na strani Rusije, ampak morajo “domačo nalogo” narediti tudi ukrajinske oblasti, ki zaenkrat še niso demonstrirale večjega napredka.
20.-26. 06.2016 so se zunanji ministri držav Evropske unije srečali v Luksemburgu. Boste tudi vi tako kot je pred tem obljubil že vaš madžarski kolega Peter Szijjarto, prosili za prenos vprašanja podaljšanja sankcij na raven predsednikov vlad?
Težko je vnaprej napovedati, ali se bomo v Luksemburgu pogovarjali o tem vprašanju. Mislim, da bi bilo pravilno, da bi obravnavali to vprašanje in ga predali naprej predsednikom vlad. Ne smemo izključiti možnosti, da bo na zasedanju ministrov za zunanje zadeve brez razprave padla odločitev o podaljšanju sankcij, saj kar se tiče dogovorov iz Minska ni bilo nobenega napredka. Kot vam je dobro znano, znotraj EU obstajajo razna stališča glede sankcij: baltske države ter Poljska vztrajajo pri sankcijah.
Zakaj predstavniki Slovenije ne morejo preprosto nastopiti proti sankcijam?
Hočemo, da je naša politika usklejana z Nemčijo, Avstrijo, Italijo. Nemški zunanji minister Frank Walter – Steinmaier je že izjavil, da je morda prišel čas, ko bo treba sankcije nekoliko omiliti. Kot sem povedal v uvodu, je moje osebno mnenje, da sankcije niso učinkovit mehanizem za reševanje ukrajinske krize. Namesto tega je do rešitve treba priti z dialogom, v normandskem formatu.
Ruski predsednik Vladimir Putin je pred kratkim izjavil, da ne izključuje oživitve projekta Južni tok. Ali se bo Slovenija o tem pogajala z evropsko komisijo, ali je v kontekstu tretjega energetskega paketa vrnitev k temu projektu nemogoča?
Slovenija še naprej podpira projekt Južni tok in s Sergejem Lavrovom sem govoril o tem, da smo se pripravljeni pogovarjati o tem vprašanju. Rekel mi je, da v Rusiji verjamejo, da je ta projekt še mogoče realizirati – mogoče po korekciji prvotnih načrtov o plinovodu čez Bolgarijo, Srbijo, Madžarsko, Slovenijo in Italijo.
Težko razumemo, zakaj sta plinovoda Severni tok 1 in 2 v skladu z vsemi evropskimi predpisi, z Južnim tokom pa je toliko težav in birokratskih ovir.
Sankcije niso močno prizadele dvostranskih slovensko-ruskih odnosov.
Da, jeseni bo potekalo trinajsto redno zasedanje medvladne komisije, sedaj pa smo v Moskvo prišli s štirimi novimi slovenskimi investicijskimi projekti, katerih skupna naložba bo presegala 500.000 evrov. Gre za dva projekta v IT-področju, ter za dve tovarni v ruski republiki Severna Osetija – Alanija. Ruski podjetniki investirajo tudi v metalurško in hotelirsko industrijo v Sloveniji. Leta 2014 je skupni obseg ruskih naložb dosegel približno 47 milijonov evrov.
Ali verjamete, da bi dvostranska trgovina, ne glede na težave v politiki in gospodarstvu lahko dosegla dve milijardi evrov? Nekdanja predsednica slovenske vlade Alenka Bratušek je v intervjuju za Kommersant to številko kot ciljno navedla že leta 2013, vi pa ste jo ponovno omenili.
Tem cilju smo že bili blizu, ko je trgovinska menjava med državam znašala 1,7 milijarde evrov. Težava je v tem, da je trgovinska menjava ostala praktično ista, zgodila pa se je devalvacija rublja. Vse pogodbe slovenskih podjetij v Rusiji so sklenjene v rubljih. Če padec trgovinske menjave prevedemo v rublje, je ta znašal več kot 30 odstotkov in je dosegel milijardo evrov. Do tega ni prišlo zaradi sankcij, pač pa je osnovni problem padanje rublja, sprememba cen nafte ter padanje potrošnje. Ne glede na vse smo optimisti, saj verjamemo, da je treba nadaljevati z delom. V tem primeru bomo v bližnji prohodnosti dosegli dve milijardi evrov.
Pa ste res optimist.
Kaj pa še lahko drugega storimo? Poglejte, kaj se dogaja po svetu: ko sem leta 2012 zasedel položaj ministra za zunanje zadeve, so bili ključni problemi v svetu samo Palestina in Afganistan ter nekaj državnih udarov v Afriki. Danes imamo Sirijo, Libijo, teroristično grožnjo, migracijsko krizo ter seveda še vedno tudi Palestino in Afganistan ter Jemen. Spremenili so se tudi odnosi med Rusijo in Evropsko unijo. Mi, politiki, lahko samo verjamemo v boljše stanje. V tem smislu je optimist tudi vaš minister Segej Lavrov.
Članek je bil v originalu objavljen v ruskem dnevniku Kommersant.
© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
