Turčija je kot geopolitični akter začasno izpadla iz igre

V soboto zjutraj je postalo jasno, da poskus vojaškega udara v Turčiji ni uspel. Predsednik Recep Tayyip Erdoğan  in njegovi soborci so se obdržali na oblasti. O vzrokih za neuspešnost udara in možnih posledicah sobotne noči se je  dopisnik portala »Kommersant« Pavel Tarasenko pogovarjal z Ruslanom Puhovom, direktorjem Centra za analizo strategij in tehnologij in enim od avtorjev knjige Turški vojaški stroj: moč in šibkost, ki se bo že kmalu znašla na policah.

- Ali so bili dogodki v Turčiji za vas nepričakovani ali ste že zdavnaj opazili znake?

- Ko so se pojavile prve informacije o tem, da v Turčiji poteka vojaški prevrat, smo bili jaz in kolegi presenečeni. Včeraj sem navrgel: »En odstotek, da jim bo prevrat uspel.«

- Zakaj?

- V Turčiji je vojska v kriznih trenutkih nase prevzela odgovornost (za situacijo v državi – »Kommersant«). Tako je bilo leta 1960, 1971 in 1980, pomembni dogodki pa so se zgodili tudi leta 1997 (ko je vojska dosegla odstop vlade Nedžmetina Erbakana). Ko je oblast prevzel Erdoğan, je začel sistematično »čistiti« vojsko. Pri tem ni odstavil le njemu nelojalnih ljudi, ampak tudi tiste z drugačnimi pogledi, tj. pristaše posvetne Turčije po vzorcu Atatürka. To je trajalo zadnjih deset let. Na njihove položaje je imenoval njemu lojalne strankarske kolege ali pa nekdanje pripadnike varnostnih služb. Istočasno so v vojsko uvajali norme islama. Prej je bilo povsem običajno videti turškega vojaka, kako pije viski in je svinjino, zdaj pa je popolnoma drugače.  Erdoğan ni sedel križem rok in njegova zmaga je zakonita.

- Katere vzroke še lahko navedete?

- Erdoğanovi pristaši so zelo enotna skupina ljudi. Ocenjujemo, da gre za približno polovico turških volivcev. Tisti, ki so proti njegovi oblasti, pa so si zelo različni. Vojska se je od osemdesetih let zelo spremenila. Danes ni več monolitna organizacija z enotnim pogledom na svet, kot je bila v preteklosti. Zdaj so v njej zelo različni ljudje. Prav tako moramo razumeti, da  so politiki in pripadniki varnostnih služb na področju notranje politike vedno v ugodnejšem položaju. Vojaki lahko v »teku na kratke proge« v političnem življenju premagajo vse, v »teku na dolge proge« pa so šibki.

- Kaj lahko zdaj pričakujemo od Recepa Tayyipa Erdoğana?

- Po eni strani lahko zdaj slavi zmago – prevrat ni uspel. Predsednik bo začel krut lov na svoje nasprotnike. Po drugi strani razume, da je družba razdeljena. Razume, da neuspeli prevrat kaže, da je njegova politika - tako notranja kot zunanja -  državo privedla na rob državljanske vojne. Dejansko jo je privedla do katastrofe.

Kako bo poskus dru017eavnega udara v Turu010diji vplival na odnose med Moskvo in Ankaro?

Povsem jasno je, da je Turčija kot geopolitični akter (ne morem reči, ali bo šlo za 17 mesecev ali tri leta) dejansko izpadla iz igre. Ko imaš znotraj države nemire (četudi zatrte), ti prav gotovo ne bo do napovedanega vdora v Sirijo, niti do tega, da bi podpiral Tatare na Krimu, pa tudi ne do tega, da bi ukrajinski vojski pošiljal finančno pomoč. Že nagajati Armencem s tem, ko boš podpiral Azerbajdžance, bo zelo težko. Prav tako bo težko pošiljati svoje agente na Severni Kavkaz, saj bodo za to izvedele ruske varnostne službe in prejel boš resen odgovor.

- Torej gredo dogodki, ki so se zgodili v Turčiji, na roko ruskemu vodstvu?

- Menim, da bodo Erdoğan in njegovi ljudje zdaj bolj naklonjeni pogovorom, predvsem ko gre za ruske projekte. Turki so dolga leta oteževali življenje Lukoilu, ki je moral na koncu državo zapustiti. Izsiljevali so Gazprom in ustvarjali napetost pri ruskih projektantih jedrskih elektrarn, čeprav so za gradnjo elektrarne Akkuyu prav od Rusov prejeli najugodnejše pogoje. Rusija v to vlaga milijarde, denar pa bo prejemala šele potem, ko se začne proizvodnja električne energije. Se spomnite Ostapa Benderja? »Zjutraj denar, zvečer stoli.« V zgodbi z elektrarno je ravno obratno. Erdoğanu in njegovim ljudem je uspelo doseči »Zjutraj stoli, zvečer denar. Morda pa denarja nikoli ne bo.« In kljub vsemu so nam turške oblasti »stopale na živec«. Zdaj jim ne bo več do tega.

Članek je bil v originalu objavljen v ruskem dnevniku Kommersant.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.