V sirskem konfliktu sodeluje veliko preveč igralcev z zelo različnimi interesi

Paket petih dokumentov, ki so jih Rusija in ZDA sklenile glede Sirije, je bil predstavljen kot pravi preboj. Po besedah ameriškega državnega sekretarja Johna Kerryja je mirovni načrt predstavljal “prelomno točko” konflikta. Vendar je premirje trajalo komaj teden dni, poleg tega niti v tem času nismo bili priča popolni prekinitvi sovražnosti. Eden od glavnih ciljev ni bil dosežen: Odprtje ceste za prehod humanitarnih konvojev v oblegano mesto Alep, kjer več sto tisoč prebivalcev nujno potrebuje pomoč.

Sprte strani so druga drugo obtoževale kršenja dogovorov. Rusija je izjavila, da so člani mednarodne koalicije pod vodstvom ZDA namenoma napadli položaje sirske vojske v bližini Deir ez Zora, pri čemer je bilo ubitih 62 sirskih vojakov, zaradi česar se je 18. septembra na zahtevo Moskve na izrednem zasedanju sestal varnostni svet Združenih narodov.

Že naslednji dan so ZDA okrivile enote Bašarja al Asada in Rusijo za napad na humanitarni konvoj OZN, v katerem je umrlo 20 ljudi. Rusko obrambno ministrstvo je zanikalo trditev, da so v napadu sodelovala ruska letala. Po podatkih ruskih izvidniških letal so skrajneži Džabat al Nusre 19. septembra sprožili obsežno ofenzivo na Alep, ki se je zgodila ravno na območju, kjer je potoval humanitarni konvoj.

Izgubljene iluzije

Zadnji dogodki potrjujejo strahove strokovnjakov, ki so skeptični glede možnosti za rusko-ameriški dogovor, saj v konfliktu sodeluje veliko preveč igralcev z zelo različnimi interesi. Kljub temu so dogovori med Moskvo in Washingtonom v resnici “prelomna točka” konflikta in ga res približujejo bližje h koncu.

Prekinjeno premirje je samo vrh ledene gore: stranki vseh določil sporazuma nista razkrili z razlogom. Za to sta se odločili, ker sta izgubili iluzije in priznali svoje omejitve v Siriji ter nevarnost Islamske države.

“Da bi dosegli večje dogovore, je treba žrtvovati malenkosti,“ je prepričan Vladimir Avatkov, direktor Centra za Bližnjevzhodne študije, mednarodne odnose in javno diplomacijo. “Ob upoštevanju obstoječega stanja na severu Sirije vse strani postopoma prihajajo do sklepa, da je potrebno zaključiti, kar so tam sprožili. “

Moskva je začela svojo zračno operacijo v Siriji septembra lani. V tem času je dosegla veliko – zaustavili so zmagoslavni osvajalski pohod Islamske države in preprečili propad sirske države. Čeprav Moskva ni bila med pobudniki sirske državljanske vojne, se je izkazalo, da je iz nje izvekla največ. Rusija je dokazala svojo pripravljenost, da brani svoje zaveznike in mednarodno pravo, vrnila se je na Bližnji vzhod, poleg tega pa je dobila nove stranke na tržišču orožja.

Težava za Moskvo je, da pri obračunu z Islamsko državo njena zračna operacija ne zadošča več. “Ameriške zračne sile in mednarodna koalicija pod vodstvom ZDA bombardirajo teroriste iz zraka, vendar to ni dovolj,“ je jasen Leonid Isajev, višji profesor političnih ved na Visoki šoli za ekonomijo. Isajev dodaja: “Potrebna je kopenska operacija, vendar niti Moskva niti Washington svojih zaveznikov ne moreta prepričati v to avanturo.”

Asadove enote so že popolnoma izmučene – večletna vojna je sirsko vladno vojsko spravila na kolena. Iran je v teoriji sposoben za kopensko operacijo, vendar se boji, da se bo sirska vojna spremenila v pokol med šiiti in suniti. (Sirija je sunitska država, Iran pa je šiitski).

Tudi Turčije Moskva ne more jemati kot gonilne sile kopenske operacije, saj ima Turčija povsem drugačne interese od Moskve in tudi ni zaveznica sirskih vladnih enot. Bolj globoka vpletenost Rusije v sirsko kampanjo s seboj prinaša tveganje, da bi se Moskva pregloboko zapletla v konflikt, čemur se poskuša izogniti. Trenutno lahko Moskva zavzame precej fleksibilno stališče o federalizaciji Sirije ali usodi Asadovega režima. V primeru, da postane bolj vpletena v regijo ali v njej celo obtiči, bo Moskva to prožnost izgubila.

Za Washington je sirski sporazum postal nekakšna dokumentacija izgub, saj so se kampanjo na začetku priključili izključno z namenom, da strmoglavijo  Asada in vodenje države prenesejo v roke opozicije.

»ZDA so Sirijo dolgo časa smatrale za strateškega sovražnika na Bližnjem vzhodu. To je edina država, ki ostaja na seznamu držav podpornic terorizma, ki so ga uvedli leta 1979,« pojasnjuje Steven Heydemann, ki je izkušeni predavatelj na Brookingsovem inštitutu in strokovnjak Kluba Valdaj. Padec Asada bi Američanom omogočil zlasti to, da bi Iran pregnali iz celotnega Levanta in okrepili varnost Izraela.

Vendar pa omenjenih ciljev niso dosegli – Američani niso uspeli doseči zmage opozicije. Sekularna sirska opozicija prav tako ni zadovoljna z odporom Združenih držav Amerike, da bi jim zagotovila podporo proti ruskim letalskim silam. Ameriški kongres ne bo nikoli privolil, da bi skrajneže oborožili z naprednim orožjem, saj se bojijo, da bo to končalo v rokah Islamske države.

Izbira Washingtona

“Poskusi ZDA, da dela z opozicijo, niso obrodili sadov, zato so se prisiljeni sprijazniti z obstoječim razmerjem sil,“ je dejal Avatkov. Na podlagi njihovih napak so se pojavile nove grožnje, vključno z Islamsko državo.

Nenazadnje je v zadnjih letih prišlo do močne oslabitve ameriškega položaja v regiji. Po navedbah višjega sodelavca in direktorja Centra za politično-vojaške analize na Hudsonovem inštitutu Richarda Weitza so se odnosi z ameriškimi zavezniki – Savdsko Arabijo, Izraelom, Turčijo in Egiptom – močno poslabšali, v Iraku, Siriji in Jemnu pa se nadaljujejo vojne.

Če Američani niso sposobni ohraniti svojih izgub vsaj na trenutnem nivoju in če niso sposobni zagotoviti niti Asadovega odhoda (kar bi lahko predstavili kot zmago), utegne njihov položaj postati samo še slabši. Washington se bo moral odločiti, ali bo Sirijo končno predal Moskvi in Teheranu ali pa bo začel z lastno kopensko operacijo.

Ostale strani v sirskem konfliktu imajo ambivalenten odnos do sporazuma. Svoje cilje in namere, ki jih nameravajo doseči v konfliktu, bodo morale prilagoditi  rusko-ameriškemu kompromisu, nad čemer niso vsi najbolj navdušeni.

Poteptani upi

Sirske oblasti, ki jih predstavlja Asadov režim, so nezadovoljne, da morajo v delu države prekiniti svoje operacije. Damask je upal, da bo s podporo Moskve in Teherana prevzel nadzor nad celotno Sirijo. Brez podpore Moskve in Teherana lahko zdesetkana sirska vojska brani kvečjemu ozemlje, ki je trenutno pod njenim nadzorom.

Dvoumen odnos do sporazuma ima tudi Iran. Po eni strani je ameriška vpletenost v Siriji zadnje, kar bi si želeli, po drugi strani pa bi sporazum končal izjemno drago vojno, v katero je Iran vložil na milijone dolarjev in izgubil na stotine svojih vojakov.

Iran se v vojno ni vpletel, ker bi tako hotel, ampak zato, ker je verjel, da mora preprečiti prenos upravljanja nad Sirijo v roke njihovih strateških sovražnikov, Savdske Arabije in Združenih držav Amerike. Teheran verjame, da bi se to zgodilo, če bi v Siriji zmagala opozicija. Zdaj so Iranci dosegli svoj kratkoročni cilj, saj so od Ruske federacije in ZDA so praktično dobili zagotovilo o ohranitvi režima Bašarja al Asada (pa četudi brez samega Asada).

Za Turčijo, veliko ameriško zaveznico, je kompromis predstavljal priložnost za popravo preteklih napak. Sirska državljanska vojna je za Ankaro postala strateška izguba. Prvotno zastavljenih ciljev niso dosegli, poskusi da bi jih vendarle dosegli, pa so rodili nove grožnje.

Erdogan je podpiral skrajneže, ker je upal, da bo prišlo do strmoglavljenja Asada in se bo na oblast v Damasku povzpela pro-turška vlada. Namesto tega je dobil na milijone beguncev, gospodarske izgube, sovražno Sirijo, težave v odnosih z Rusijo in Iranom ter veliko možnost za nastanek še enega, tokrat Turškega Kurdistana.

Da bi popravila škodo, se je Turčija odločila za normalizacijo odnosov z Rusijo, spremenili pa so tudi pristop do režima Bašarja al Asada, saj so izrazili pripravljenost na pogajanja in priznali njegovo legitimnost.

Avatkov pravi: “Po poskusu vojaškega udara Erdogan poudarja, da mora biti edini legitimni način za spremembo oblasti demokratični način.” Ta normalizacija je skupaj z ameriško-ruskim sporazumom Turkom omogočila, da so s soglasjem Moskve, Teherana in Damaska na sever Sirije poslali svoje enote, ki se borijo proti Kurdom.

S sporazumom je najmanj zadovoljna Savdska Arabija. Rijad vidi sirski konflikt kot obrobno vojno, s katero je mogoče odvračati Iran, zato Savdijci niso niti najmanj zainteresirani, da bi se prelivanje krvi končalo.

Zdaj, po rusko-turškem in rusko-ameriškem kompromisu, kot tudi pričakovani normalizaciji odnosov med Damaskom in Ankaro, se je Savdska Arabija znašla v diplomatski izolaciji. Rijad ne bo mogel sabotirati ameriško-ruskega dogovora, kar bo zelo verjetno vplivalo na njegove že tako ali tako zaostrene odnose z ZDA. 

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.