Bi lahko ameriška mornarica zares napadla Severno Korejo?

10. aprila je skupina ladij ameriške mornarice na čelu z letalonosilko Carl Vinson nenadoma zamenjala svoj cilj in namesto proti Avstraliji zavila proti Korejskemu polotoku, kar je bilo povezano z zaskrbljenostjo, da bi lahko Severna Koreja kmalu izvedla šesti jedrski preizkus ali več izstrelitev raket. Zaradi tega je Donald Trump zagrozil z enostranskimi dejanji, s katerimi naj bi rešil problem severnokorejskega jedrskega programa. Severnokorejski državni mediji so opozorili, da so v primeru kakršnegakoli znaka ameriške agresije pripravljeni izvesti jedrski napad na Združene države Amerike.

Neobičajno razkazovanje moči

Izjave ameriškega obrambnega ministra Jamesa Mattisa kažejo, da je bilo gibanje ameriške letalonosilke Carl Vinson in spremljevalnih ladij proti Koreji običajna demonstracija moči v zvezi s slabšanjem razmer na polotoku.

V odgovor na raketna in jedrska testiranja DLRK je bilo takšnih demonstracij moči v zadnjih letih že ogromno. Se pa je tokratni demonstrativni prihod letalonosilke Carl Vinson zgodil v drugačnem zunanjepolitičnem kontekstu.

Zgodil se je takoj po nenadnem raketnem napadu ameriške mornarice na sirsko letališče Šajrat, do katerega je prišlo sredi obiska kitajskega voditelja Ši Džinpinga v ZDA. Očitno je bil eden od ciljev napada ustvariti vtis tudi na kitajskega voditelja. Temu je sledila serija bojnih izjav ameriških uradnih predstavnikov, vključno s samim Donaldom Trumpom na svojem twitterju, kjer je izrazil pripravljenost za enostranske akcije proti Severni Koreji.

Kot vse kaže, so želeli v ZDA izvesti odločen pritisk na Kitajsko med pripravljanjem novih resolucij varnostnega sveta OZN glede uvajanja sankcij proti Severni Koreji. Sklepa se, da bodo sankcije uvedle praktično popolno trgovinsko blokado te države, vključno s prepovedjo mednarodnega ladijskega prometa, naftnim embargom, prepovedjo izvoza severnokorejske delovne sile in podobno.

Prepoved izvoza severnokorejske delovne sile je neposredno vezano na ruske interese, saj v Rusiji dela na deset tisoče Severnokorejcev.

Razvoj dogodkov v prihodnosti

Trenutno ni znakov, da bi Kitajska spremenila svoja prejšnja načelna stališča in je tako pripravljena na takšno popolno blokado Demokratične ljudske republike Koreje. V kolikor pri usklajevanju novih sankcij v OZN ne bo napredka, sploh če bo do obsodbe prišlo šele po novih provokacijah Severne Koreje, bo to pomenilo velik poraz za ameriško politiko.

Takšen poraz v regiji ne bo ostal neopažen in bo vplival na nadaljnje obnašanje Kitajske, Severne Koreje in drugih igralcev. Trump se je že moral odpovedati večini svojih radikalnih idej o trgovinski vojni z Ljudsko republiko Kitajsko, čeprav bo verjetno s kitajske strani dobil določene koncesije (na primer glede izvoza govedine na kitajski trg).

Večkrat je že potrdil, da priznava princip Ene Kitajske (nepriznavanje statusa Tajvana, kjer oblast zgodovinsko izhaja iz kitajske predrevolucionarne vlade, op. prev.), čeprav je prej razglasil, da bi se o tem dalo pogajati, a ni od tega dobil nič. Odsotnost napredka pri problemu Severne Koreje samo potrjuje njegov ugled diletanta brez primere, ki ni sposoben podkrepiti svojih groženj v praksi. Celo če bo Kitajska pristala na načelno okrepitev sankcij, ostaja vprašanje, ali jih bo pripravljena tudi v celoti izpolnjevati, kar izhaja iz izkušenj s preteklimi odločitvami varnostnega sveta OZN.

V novi strategiji ZDA omenjajo tudi »vojaško možnost« za reševanje korejskega vprašanja kot skrajni ukrep. Toda vse prepreke za uporabo te opcije, ki obstajajo zdaj, se bodo v prihodnje še krepile. Glavna prepreka je ranljivost Južne Koreje in Japonske pred povračilnimi ukrepi Pjongjanga. Zaradi napredka severnokorejskega jedrskega programa bo ta dejavnik v prihodnje samo še rasel.

Strategija administracije Baracka Obame za azijsko-tihooceansko regijo, ki je bila usmerjena na omejevanje kitajskega vpliva in krepitev vloge ZDA, ni bila preveč uspešna. Poskusi Trumpa, da bi spremenil situacijo s »posebej cenjenimi idejami«, ki so čisto avanturistične narave, bodo samo še poslabšale položaj ZDA v regiji in okrepile samozavest njihovih nasprotnikov.

Gledano v celoti, po izvolitvi Trumpa ne gre računati na neke kvalitativne spremembe v ameriški zunanji politiki Novi ameriški predsednik je šibak v notranji politiki in nima močne zunanjepolitične ekipe, da bi karkoli spremenil v odnosih s takšnimi državami, kot sta Rusija in Kitajska. ZDA bodo nadaljevale svojo staro pot, v pogojih še ne videnega razpadanja lastnega državnega aparata pa bodo tudi postopoma izgubljale svojo avtoriteto.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.