»Prepričan sem, da sreča ni odvisna od materialnega blagostanja«

Ivan Ščavrovski ima psevdonim »I Wana«. V Slovenijo se je preselil šele pred kratkim in pravi, da med svojimi dolgimi potovanji po svetu še ni videl boljšega kraja za življenje. Je fotograf in umetnik, filozof in sanjač. Naši novinarki je pojasnil, ali obstaja sreča v življenju in kako postati nesmrten.

Ivan Ščavrovski. Vir: osebni arhivIvan Ščavrovski. Vir: osebni arhiv

Tole vprašanje zastavim vsem, ker tudi mene to vedno vprašajo: Zakaj si izbral Slovenijo?

Povedal bom resnico, čeprav ta odgovor redkokoga zadovolji: Všeč mi je tukajšnje podnebje. Ne živim niti v Mariboru niti v Ljubljani. Všeč mi je ravno podnebje v tej regiji (Severna Primorska, op. ur.). Potoval sem po svetu in se stalno spraševal: Bi hotel živeti tukaj? Na zbiro sem imel tri kraje: Portugalska, Bavarska (Nemčija) in Slovenija. Izbral sem Slovenijo. Kar veliko vlogo je odigral jezik. Slovenski jezik mi je razumljiv, celo brez učenja. Čeprav je seveda boljše, da se ga naučiš!

Povej nam kaj o sebi: Od kod si? S čim si se ukvarjal prej? Mimogrede, si prvi moški sogovornik  v naši rubriki Slovenija z ruskim naglasom.

Moje osebne stvari bodo redkokomu zanimive. O ustvarjanju pa verjetno ni vredno govoriti. Bolje je, da gledate moje slike. Kaj lahko o njih rečem z besedami? No, pa vendar, sprašuj me o vsem, kar te zanima.

Beli strop, avtoportet. Vir: I WanaBeli strop, avtoportet. Vir: I Wana

Prvič, imaš zelo zanimivo življenjsko pot. Bil si uspešen poslovnež, vendar si se nenadoma odločil spremeniti način življenja, opustil si posel in se odpravil na potovanje po svetu. Bil si marsikje: v Kambodži in Nepalu, Maroku in Portugalski, Afganistanu, Mongoliji, Kitajski ... Kako si sploh sprejel takšno odločitev? Za mnoge je zaslužek skoraj edini cilj v življenju, potem pa žanjejo plodove svojega uspeha in uživajo v razkošnem življenju. Ti pa ravno obratno. Zakaj je temu tako?

Zato, ker ... se je treba zamisliti. Zamislil sem se o svojem življenju. Iskreno sem se vprašal: Česa si želim? In doumel sem, da si najbolj od vsega na svetu želim svobode! In ravno po tej svobodi stremim povsod. V bistvu sem preprosto začel razumeti, da je življenje samo eno in ne bom obstajal večno. Ljudje pogosto govorijo o tem, nekateri se začnejo tega zavedati, toda le redko kdo zbere pogum, da tudi zaživi v skladu s tem novim razumevanjem. Za življenje človek potrebuje zelo malo. Se spomniš, kako je pisal Hlebnikov (Velimir Hlebnikov, ruski pesnik in prozaik, eden od glavnih predstavnikov ruske avantgarde in utemeljiteljev ruskega futurizma, op. ur.):

»Malo potrebujem!

Skorjico kruha

in kapljico mleka.

In to je nebo,

in to so oblaki!«

To ne pomeni, da šokiram ljudi s svojim navojem okoli pasu. To pomeni, da se ne igram večine iger sodobne družbe. Ne zanima me materialno bogastvo, me pa zanima človeško, se pravi duševno. Ne postavljam se proti družbi, ker se mi zoperstavljati čemurkoli zdi neumno, predvsem zato, ker je pomembno, kdo si ti sam pri sebi, zakaj bi se zoperstavljal? Hočem torej reči, da je za to potrebna določena osebnost. Takrat je to lahko učinkovito oziroma je zares učinkovito.

Vir: Ivan ŠčavrovskiVir: Ivan Ščavrovski

Lahko se točno zmenim sam s seboj, vem, kaj potrebujem. Zame je pomembno, da se zjutraj pogledam v ogledalo in mi ni žal, kako sem preživel včerajšnji dan. Sledim svojim predstavam o tem, kaj je dobro in kaj je slabo, ne pa tistim, ki jih vsiljuje trg. To še posebej velja za umetnost.

Kako sem se odločil, da pustim vse skupaj? Spet isto, vprašal sem se: bi lahko to, kar počnem v poslu, obstajalo brez mene! Seveda! V umetnosti pa ne! V umetnosti izražamo svojo individualnost in neponovljivost.

Kaj je glavni namen umetnosti – sporočiti nekaj ljudem ali se postaviti nasproti družbi?

Zame je to predvsem izraz lastnega notranjega sveta. Pri vsakemu se to zgodi po svoje. V današnji umetnosti je osebnost umetnika postala pomembnejša od samega dela. Ampak zame je to prevara.

Sicilija. Vir: Ivan Ščarovski
 
1/3
 

Kaj pa je zate najpomembnejše v umetnosti?

V umetnosti je treba izključiti razum, pozabiti na vse in prisluhniti samo svojim občutkom. Takrat je to čista umetnost. Če pa vključiš razum in se začneš igrati s trgom, s kupcem, je pa to že računica. To vedno opazim. Ko se poskuša umetnik prisiljeno prikupiti opazovalcu, me to zelo odbija.

Sicilija. Vir: Ivan ŠčavrovskiSicilija. Vir: Ivan Ščavrovski

Po izobrazbi si po eni strani filozof, po drugi pa doktor ekonomije. Kdaj pa si začel risati?

V prostem času sem vedno risal, a ga prej iz razumljivih razlogov skoraj nisem imel. Sedaj imam veliko časa za ustvarjanje. S fotografijo je malo drugače. Vedno fotografiram na poti. Moje fotografije so zlasti reportažne.

Za slikarstvo je potrebna posebna nastrojenost. Iskreno rečeno se bojim belega platna! Ko kupim novo platno, ga dajem proč od sebe, sprednjo stran obrnem proti steni. Čisto belo platno me zelo vznemirja! Ko pristopim k risanju, dolgo sedim pred praznim platnom in ga gledam ... bela barva se mi zdi popolna. Zbrati moram pogum, da narišem nekaj na belem platnu. Moj idealni kvadrat (gledamo v paradigmi univerzuma) bi bil bel in ne črn.

Punčka in golob. Vir: Ivan ŠčavrovskiPunčka in golob. Vir: Ivan Ščavrovski

No, če gledamo na črni kvadrat kot na zbirno posodo vsega tostranskega ali koncentracijo vseh barv, potem belo predstavlja božanskost in splošno odsotnost kakršnekoli barve ... tako bi lahko rekli, da stremiš k idealu. Lahko pa gledamo tudi drugače ... Se za tem strahom pred belim platnom morda skriva neprepričanost vase?

Verjetno se res skriva. Vsak razmišljujoči človek ima dvome. Vsak ustvarjalen človek ima strah: igralec se recimo boji scene ... Samo idioti ne dvomijo v to, ali imajo prav.

Kje si se učil risanja?

V umetniški šoli. Nimam akademske izobrazbe, lahko pa s sredstvi, ki so mi na voljo, izrazim to, kar hočem. Če moje slike v človeku naredijo klik, kaj mu bodo moje diplome? Meni na primer nikoli ni bilo jasno, zakaj preučevalce umetnosti zanima usoda umetnika, njegov odnos do žensk in vse ostalo ... Glejte slike, berite pesmi! Ni vredno kopati v vsakdanje elemente umetnikovega življenja. Čemu?

Dovoli mi, da tukaj izrazim nestrinjanje. Meni tako ljub Modigliani je lahko nerazumljiv brez poznavanja njegove tragičnene usode ...

Modigliani ni nič manj izjemen umetnik, če je ali pa ni jasen tebi ali kakšni drugi teti ali stricu. Glavno vprašanje je, ali ti je všeč ali ne, ali ti je njegova umetnost blizu ali ne. Ali naredi klik v tvoji duši, ali odmeva v tvojem notranjem svetu ali ne. Če odmeva in če te navduši portret Jeanne Hébuterne, lahko vzljubiš to podobo tudi brez vedenja, da se je vrgla skozi okno v osmem mesecu nosečnosti in ni preživela smrti svojega ljubega Amadea ...

Nasploh pa je ljudem všeč ustvarjati mite in verjeti vanje. V tem ni verjetno nič slabega. Kaj je umetnost, če ne poskus obarvati užaljenost? Se spomniš, kako je pisal Majakovski (Mar bi vi zmogli;  Vladimir Vladimirovič Majakovski - ruski pesnik, predstavnik futurizma, op. ur.).

»Ko pljusknil sem iz čaše barvo,

napravil sliko sem vsakdana,

na pladnju žolice preudarno

pokazal lica oceana ...«

Nevermore, 2012. Vir: I WanaNevermore, 2012. Vir: I Wana

Nasploh je Majakovski človek, ki je iz svojega življenja napravil performans. Kaj si ti misliš o tem, da bi se v celoti žrtvoval za eno idejo? Vem, da je to precej ostro vprašanje ...

Vsaka obsedenost je omejitev zavesti. Ne maram fanatikov. Pogosto so to plitki in omejeni ljudje. Umetniki so druga tema. Majakovski ni velik umetnik zato, ker se je odločil končati življenje s samomorom ...

Ti verjameš, da bo lepota rešila svet?

Ne. Ker ne obstaja ena lepote, ki bi bila lepa vsem.

V redu, bom drugače vprašala: Ali lahko umetnost vpliva na odnose v družbi? Ali svetu vlada trg?

Na žalost je temu tako: svetu vlada ekonomija. Imaš humanistično idejo?

Da, seveda!

Kakšno?

Da bi prepovedali cirkuse z živalmi, da ne bi živali predelovali v mesa, da ne bi uporabljali njihove kože, da sploh ne govorim o prepovedi pobijanja divjih in redkih živali. Na sploh bi morali živalim priznati osebnost!

Takole, to se zgodi v primeru, če prepoved izkoriščanja živalskega usnja za proizvodnjo bund postane za nekoga koristno ali pa nekdo začne reklamirati umetno usnje in to postane modno in, kar je precej pomembno, prestižno. Človeštvo zelo precenjuje svojo razumnost. Še danes ljudje z velikim navdušenjem ubijajo druge ljudi, ti pa govoriš o živalih. Dokler se bo ubijanje gospodarsko splačalo, se ne po spremenilo nič. Ljudje ne kupijo bunde, ampak čustva, v primeru te bunde pa prestiž, pri tem pa ne razmišljajo, koliko življenj je bilo izgubljenih za proizvodnjo v bistvu nepotrebne stvari. Ljudem vlada denar, denar pa je merilo nečimrnosti. Pozivanje k človeškemu razumu nima smisla! Edina pot je, da humano idejo narediš modno in se jo splača prodati. Humanost mora postati znamka. Ne jesti mesa mora postati modna smernica.

Afganistan. Vir: Ivan ŠčarovskiAfganistan. Vir: Ivan Ščarovski

Na tvojih fotografijah je vedno prisoten človek, na tvojih slikah je vedno upodobljen človek. Se tukaj odraža tvoja ljubezen do ljudi?

Bolj zanimanje in radovednost. Kot pridem v nov kraj, se vedno odpravim na glavni trg ali osrednje nabrežje ali pa na trg in opazujem življenje ljudi.

Ti to pomaga, da bolje razumeš ljudi?

Pomaga mi razumeti, bolj natančno – še enkrat ozavestiti in sprejeti najpomembnejše – če me ne bi bilo sedaj na tem trgu in ne bi opazoval tega življenja, se samo življenje zaradi tega ne bi spremenilo. Razumeš? Življenje teče naprej, neodvisno od tega, ali ga opazujemo, ali smo tukaj ali ne. Zdi se mi, da mora to upoštevati vsak človek, še posebej pa tisti človek, ki obvladuje oblast. Da se nima za bolj pomembnega, kot je v resnici. Ljudje preveč mislijo nase, se spozabljajo, spuščajo v materialno in svojo pomembnost, pri tem pa povsem pozabijo, da so navadni smrtniki. Če bi se ljudje večkrat spomnili na to, bi morda bilo manj zla, krutosti in medsebojne »vljudnosti« v obliki raket.

Afganistan. Vir: Ivan ŠčarovskiAfganistan. Vir: Ivan Ščarovski

Po mojih opažanjih se ljudje globoko zamislijo o smislu, morda tudi o Bogu, ko jim gre slabo, ko niso srečni. Ko si srečen, se redko spomniš na Boga ... Si ti srečen?

Sreča prehitro mine. Gre za trenutek. Iskro. Blisk. To stanje ne more trajati večno, človek prehitro izgori od takšne napetosti. To, o čemer me sprašuješ, je predvsem harmonija. Zelo je pomembno, da človek začuti harmonijo s samim seboj, s svetom in ne nosi škode ljudem okoli sebe, živalim, naravi. Ali je pri tem srečen, je pa njegova osebna stvar.

Veliko si potoval. V kateri državi po tvojem mnenju živijo najbolj srečni ljudje?

V Nepalu, Kambodži, Indiji ...

To niso države z največjo blaginjo.

Nasploh sem prepričan, da sreča ni odvisna od materialnega blagostanja. Zdi se mi, da so ljudje v teh državah srečni zaradi svoje religije, oni niso usmerjeni k sreči, ampak k pomiritvi, sprejemanju, da je svet takšen, kakršen je. Verjamem, da nemajhno vlogo pri tem igra tudi podnebje. Splošno rečeno je vse odvisno od tega, kako sprejemamo te ali one pojave ... Jaz lahko na primer živim povsod. Zunanje okoliščine zame nimajo velikega pomena. Tudi pogoji skrajnega severa imajo svoje čare. Tudi tam je lepo vreme. Lepo je zaradi svoje surove lepote. Če ima človek notranjo oporo,bo preživel povsod in je lahko včasih celo malce srečen.

Dobil si občutek, da so Indijci in Nepalci dobrosrčni in nasmejani ljudje. Kaj pa je zate glavna značilnost ruske osebnosti?

Nepričakovanost in nelogičnost.

Afganistan. Vir: Ivan ŠčarovskiAfganistan. Vir: Ivan Ščarovski

Kako pa se lahko kaj dogovoriš z nami, če smo takšni?

Postaneš prijatelj. Saj ruski človek ne bo storil tistega, česar noče, celo za denar ne. Če pa ga ogreješ za neko idejo in ga navdušiš, bo prevrnil goro. Res je, da to ne bo zadostovalo za dolgo. Ruski človek hitro zapade v malodušje ...

Kako pa se ti osebno boriš z malodušjem?

Ne borim se z njim. Jaz to stanje izkoristim. Rišem slike, potujem, zbiram nove vtise.

Če se vrnem k vprašanju o človeku in naravi ... Ne rišeš pokrajin, čeprav jih nudi slovenska narava ...

Narava je lepa sama po sebi. Da bi jo lepše obeležil, kot je v resničnem življenju, je nemogoče! Z upodabljanjem narave lahko samo predajaš svoja občutja, toda to ni eno in isto ... Zakaj je na primer v islamu prepovedano upodabljati človeka?

Da ne bi imitirali stvarnika?

Točno tako. Celo fotografija ne more predati tistega navdušenja, ki ga občutiš ob pogledu na sončni zahod ob obali oceana ... Poglej, zdaj si živ in bodi vesel, da lahko to vidiš na lastne oči. Druga stvar je, če umetnik skozi podobo predaja čustva ... Toda jaz imam druga sredstva za izražanje.

Kaj pa ženske?

Kaj je z ženskami?

Ženske na tvojih slikah – mar ni to poskus, da zadržiš trenutek ljubezni in navdušenja, namesto tega, da bi, kot ti praviš, užival, dokler si živ? Ni to točno ta poskus zaustaviti srečo, jo zapečatiti ...

To ni poskus, da bi jo zaustavili, ampak da bi jo združili. Vse te ženske podobe niso ena konkretna ženska, ampak vse skupaj v eni.

Afganistan. Vir: Ivan ŠčarovskiAfganistan. Vir: Ivan Ščarovski

Torej?

Tako torej – v vsaki posamezni ženski so značilnosti vseh ali vsaj več njih ... Zame nasploh ne obstaja ena sama ženska. Ženska je zame zbirna podoba, skoraj mitološka. Če hočeš, ona je ta, ki je ne more biti.

Da bi v umetnosti ostal tisto, kar si, je potreben pogum ...

Ne samo v umetnosti, tudi v življenju je potreben pogum. Ljudje v vsakem obdobju niso imeli radi tistih, ki niso podobni večini in izstopajo iz črede. A vseeno so preboje v znanosti in umetnost ustvarili ravno takšni ljudje – pogumni, odločni, žejni tega, da bi prinesli svoje ideje človeštvu ... to so strastni ljudje. Takšnih je v zgodovini zelo malo. V glavnem ljudje živijo v preteklosti, preroki pa postanejo tisti, ki rušijo ustaljen kanon in razglašajo novega. Vsi poznamo ta imena in ni jih tako veliko v zgodovini naše civilizacije.

Kaj je zate umetnost?

Zame je umetnost sposobnost, ki jo ima samo človek. Sposobnost, da ustvariš nekaj, česar prej ni bilo na svetu. V tem je tudi bistvo in, če hočeš, smisel človekovega obstoja. Ne pa v bogatenju in niti v rojevanju otrok. Umetnost je edina pot do nesmrtnosti (če ta koga zanima).

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke