Slovenski zdravnik carja Petra I. Velikega

21. februar 2017 Dr. med. Jurij Kurillo
Leta 1651 je na Voglarjevi domačiji v Naklem na svet privekal Gregor Voglar, ki je pozneje postal osebni zdravnik ruskega carja Petra I. Velikega.

. "Pestdoctor" je nosil za obrambo pred "kužnimi hlapi" črne smrti – kuge – posebno kljunasto masko z različnimi zelišči in olji. Vir: wikipedia.org (CC0). "Pestdoctor" je nosil za obrambo pred "kužnimi hlapi" črne smrti – kuge – posebno kljunasto masko z različnimi zelišči in olji. Vir: wikipedia.org (CC0)

12. marca 1651 je na Voglarjevi domačiji v Naklem privekal na svet materi Alenki in očetu Martinu kot drugi od pozneje šestih otrok deček, ki so ga krstili za Gregorja. Fant je moral biti bistre glave, saj so ga starši ─ z neuslišano željo, da bi postal duhovnik ─ poslali po končani kranjski osnovi šoli na gimnazijo v Celovec. Študije je nadaljeval najprej na graški jezuitski univerzi, kjer je postal doktor  filozofije, nato pa v Bologni, v Rimu pa naj bi bil l.l680 promoviran kot »Doctor Medicinae Universae«.

Dr. Gregor Voglar Carbonarius De Wiesenegg je kot zdravnik najprej delal v koroškem Pliberku, kjer se je posebno izkazal pri zatiranju kuge, izredno nevarne bolezni, ki je v tistih časih divjala po Evropi. Nato je deloval med drugim tudi v Radgoni, kjer l.1683 poročil vdovo Marijo po zaradi kuge umrlem Matiju Fluherju, ki mu je rodila dve hčerki.

Snežno carstvo dinastije Romanovih

Bacil kuge

O bolezni kugi (Pestis) so takratni zdravniki vedeli le to, da je strašno nalezljiva, saj je bil njen povzročitelj – Pasterella, pozneje Yersinia pestis – odkrit šele več kot sto let pozneje (Alessandro Yersin in Shibasaburo Kitasato 1849). Med njenimi žrtvami je bilo mnogo zdravnikov. Bacil kuge se je vselej prithotapil v srednjo in zahodno Evropo iz dežel otomanskega imperija, kjer so to bolezen sprejemali kot »Alahovo voljo« ─ brez karšnih koli ukrepov. Nasprotno pa so habsburške oblasti strogo ukrepale po posebnem Kužnem redu (Infections Ordnung), ko so po potrebi požgali tudi kakšno hišo ali podrli most. Ob mejah s Turčijo, v Vojni krajini, pa so uredile posebne sanitarne kordone, kjer je bila najvažnejša štiridesetdnevna karantena, stroga izolacija popotnikov.

Naš doktor Voglar je bil pri svojem medicinskem opravilu tako učinkovit, da so ga štajerski deželni stanovi zaradi njegove velike strokovnosti in znanja nemškega, latinskega, italijanskega in »ilirskega« jezika priporočili habsburškemu cesarju Leopoldu I. (1640-1705), ko je ta iskal za svojega prijatelja, carja Petra I. Romanova (1672-1725)  primernega zdravnika, ki bi odšel v trajno službo na ruski dvor.  Tam je bil Voglar sprejet l. 1689. Njegova žena je s hčerjo prišla za njim v Moskvo šele čez domala deset let in je tam čez čas tudi umrla.

Grb dr. Gregorja Voglarja de Wiesenegg. Vir:  Arhiv RSGrb dr. Gregorja Voglarja de Wiesenegg. Vir: Arhiv RS

Ob carju, ki se ozira na Zahod

Ob prihodu v Moskvo ga je car bogato obdaril z denarjem in različnimi uporabnimi predmeti. V glavnem mestu Rusije je Voglar proti volji ruskih oblasti navezal stike s tamkajšnjimi jezuiti, ki so jih sicer dolžili, da hočejo pravoslavce spreobrniti v katoliško vero. Zaradi goreče privrženosti katoliški veri in zvestobi svojemu cesarju Leopoldu I. ga je ta leta 1694 povzdignil v dedni plemiški stan z lastnim grbom in imenom Carbonarius de Wiesenegg,  sam se je podpisoval de Bisenegg. Obenem je bil imenovan za cesarskega svetnika. Očitno ga je habsburški dvor kljub njegovemu službovanju pri ruskem carju upošteval kot pomembnega zastopnika avstrijske monarhične oblasti.

Voglar se je kot vojaški zdravnik udeležil različnih bitk ambicioznega ruskega carja Petra I., pozneje imenovanega »Veliki«, ki je skušal kar se da razširiti svojo vladavino. Da bi prišel do Črnega morja, se je njegova vojska l.1695/96 podala v bitke za Azovsko morje s krimskimi Tatari, vazali Otomanskega imperija. Tu si je Voglar s svojo vnemo pri oskrbi ranjencev, še posebej pa pri zatiranju kuge s preventivnimi ukrepi prislužil visoko vojaško odlikovanje.

Voglarjev ruski potni list za povratek v domovino. Vir: Arhiv RS
 

Peter Romanov je v že v mladosti pri druženju s tujci v moskovski »Nemecki« četrti občudoval civilizacijski napredek, ki so ga v nasprotju z Rusijo kazale zahodnoevropske dežele. Da bi jih pobližje spoznal, obenem pa pridobil čim več tamkajšnjih strokovnjakov, je leta 1697 organiziral tja veliko odpravo, v kateri je bil inkognito tudi sam, spremljal pa ga je poleg drugih zdravnikov in ranocelnikov verjetno tudi Gregor Voglar. Car se je zanimal za različna tehnična dognanja, pa tudi za medicinske izsledke. Tako naj bi z Voglarjem obiskala poleg nekaterih drugih slovitih zdravnikov na Nizozemskem tudi anatoma Friedricha Ruyscha, ki se je bil proslavil s svojimi anatomskim preparati človeškega ožilja, ki mu je vbrizgal vosek. Vladar je ne samo odkupil veliko takih preparatov, pač pa tudi navodila za sam postopek. Ko je ruska odprava l.1698 obiskala Anglijo, je car sprejel v svojo službo veliko tamkajšnjih kirurgov in ranocelnikov ter lekarnarjev.

Mučenje in vojaške operacije

Med bivanjem v tujini so se Petru leta 1698 uprle elitne vojaške enote strelcev, ki so podpirale njegovo oblasti željno polsestro Sofijo. Pri priči se je vrnil domov in zatrl upor ob neusmiljenem obračunavanju z udeleženci. Po pisnih pričevanjih je bil pri nekaterih zasliševanjih prisoten tudi Gregor Voglar, ki je imel po takratnih običajih nehvaležno in za zdravnika nevredno nalogo obujati hudo mučene obdolžence, da so postali sposobni za nadaljnje krute postopke.

Po carski »ekskurziji« v Zahodno Evropo je ruska medicina zelo napredovala in se je postopoma približala takratnim evropskim medicinskim središčem. Mnogo ruskih študentov je odšlo na študij medicine v tujino.

Pozneje je Gregor Voglar sodeloval v carjevih vojaških operacijah proti Švedom, ki so postali s svojim mladim kraljem Karlom XII. glavni nasprotnik širjenja ruskega imperija proti Baltiku. Tako se je leta 1700 udeležil obleganja Narve, kjer pa je bil ujet in interniran v Revelu (danes Talin v Estoniji); tu je potem še naprej deloval kot zdravnik, vendar brez plačila. Zato je od tam Ruse zaprosil za denarno podporo, obenem pa jim je skrivoma pošiljal tajne podatke o gibanju švedske vojske. S posredovanjem habsburškega cesarja Leopolda so ga pozneje izpustili, tako da se je lahko spet vrnil v Moskvo, kjer je postal vladni tajni svetnik. Leta 1709 je bil v znameniti in odločilni bitki pri Poltavi, ko je ruska vojska dokončno premagala švedske sile. Voglar je deloval kot vojaški zdravnik še v drugih bitkah carja Petra za pribaltske teritorije, ki so bili zanj nadvse pomembni, saj je dal na tamkajšnjih močvirnih tleh l.1703 zgraditi po zahodnoevropskih vzorih novo mesto Sankt Peterburg, kamor je pozneje iz Moskve premaknil prestolnico ruske države.

Vodnjak v Naklem, postavljen v spomin na znamenitega sovaščana. Foto: dr. Jurij KurilloVodnjak v Naklem, postavljen v spomin na znamenitega sovaščana. Foto: dr. Jurij Kurillo

Zasebno življenje dvornega zdravnika

Kakšno je bilo življenje dr. Gregorja Voglarja v civilnem moskovskem življenju, je bilo doslej še malo raziskanega. Vsekakor se je gibal v visokih krogih, saj je bil med drugim osebni zdravnik ne le carja, ampak tudi vplivnega carjevega generala in admirala ter svojega prijatelja, Škota Patricka Gordona. Do l.1714 je delal v moskovski civilni upravi, po šestindvajsetih letih dela v Rusiji pa je zaprosil za odpust z namenom, da se vrne v domovino. Po mnenju zgodovinarja medicine dr. Petra Borisova naj bi prispel na Kranjsko sredi marca 1716, po drugih, starejših virih pa že v začetku decembra 1715. Ni pa dokazana njegova domnevna diplomatska naloga, češ da naj bi še prej odšel v Rim (k papežu?) na razgovore o morebitni združitvi katoliške in ruske pravoslavne cerkve ─ za kar sicer car Peter ni bil prav nič navdušen!

Po pisnih dokumentih je dr. Gregorij Voglar Carbonarius kmalu po vrnitvi v domovino hudo zbolel in mu ni pomagala niti pomoč znanega kranjskega zdravnika dr. Gottfrieda Heineja in je tako umrl v Kranju 2. februarja 1717.

Redke arhivske fotografije kronanja poslednjega ruskega carja

Že hudo bolan je dal 20. oz. 21. marca 1716 sestaviti oporoko,  ki je zelo natančno opredelila različne prejemnike njegove zapuščine s kar čedno vsoto denarja. V njegovem, še do danes ohranjenem seznamu najdemo zdravniški inštrumentarij, srebne predmete, knjige, listine in pisma ter osebno orožje, obleko in različne uporabne predmete. Denar je namenil mnogim obdarovancem ─ več sorodnikom, sestram, nečakom in bratrancem, nekaj tudi različnim cerkvenim ustanovam v krajih njegovega študija ter revežem. Nekaj naj bi ga šlo za letno štipendijo sinovoma nečaka Nikolaja Šimnovca, ki ga je kot šestnajstletnik spremljal na poti v Moskvo. Največjo vsoto, 5000 goldinarjev, pa je daroval rojstni vasi Naklo za zgraditev dveh vodnjakov s tekočo vodo sredi vasi.

O tem našem znamenitem zdravniku na tujem je napisal pisatelj Josip Jurčič povest, ki jo je imenoval Doktor Karbonarius, a se ta žal predčasno konča kar v Ljubljani.

Gorenjsko zdravniško društvo podeljuje svojim zaslužnim članom Priznanje dr. Gregorija Voglarja Carbonarius de Wieseneck, ki ga je l.1998 prejel tudi pisec tega prispevka.

Članek je bil prvotno objavljen v časopisu Gorenjski glas.

Lubok: Novice s carskega dvora za nepismene

Uporaba materialov RBTH je mogoča samo, če je jasno vidno, da gre za material iz spletne strani si.RBTH.
+
Všečkajte Nas Na Facebooku