Kako pisati o Rusiji

Osebni arhiv
Začnite s primerjavo. O tem, kako je bilo v Rusiji nekoč in kako je zdaj. Opisujte bleščeče moskovske ulice, na katerih se tare luksuznih butikov prestižnih blagovnih znamk, kot sta Manolo Blahnik in Versace, ter bleščečih lokalov, ko so bile te ulice še ne tako dolgo nazaj sive, umazane in zapuščene. Pravzaprav Rusija trenutno ni nič manj dekadentna in zapuščena, kot je bila nekoč, saj se je bolj kot ne spremenila samo njena zunanja podoba.

Še ena stalnica je vodka, ki je, kot pravi ruski pregovor, “naš sovražnik, zato bomo popili vso.” In kjer je pijača, so seveda tudi lepe ženske. Trume lepih deklet. Ker so kričeče napravljene, so seveda tudi dvomljivega slovesa. Če že niso prostitutke, gre vsaj za neveste po naročilu: “Kadar pomislite na neveste po naročilu, imate pred očmi verjetno ruske ženske ...”

A pustimo ob strani profane zgodbe. Rusija je vendarle domovina avtorja Vojne in miru, a kaj ko celo velikega in nič krivega Leva Nikolajeviča Tolstoja za svoje potrebe izrablja vseprisotna ruska propaganda. Veliki pisatelji, skladatelji in slikarji so tako ali tako del neke druge Rusije, kakršne žal ni več. Stalnica novejše ruske zgodovine so kvečjemu “tanki in zvesti psi čuvaji.”

Na srečo je Rusija tudi ogromna država. Če ste vsaj malo avanturista, potem ne gre izpustiti Severnega Kavkaza, kjer leži “divja Čečenija”, v kateri je Rusija vodila kar dve “brutalni vojni”, kar je treba obvezno poudariti, kot da ne bi bile vse vojne brutalne. Zdaj tam k sreči vojne ni, se pa “po zraku širi vonj po potu, ko moški opravljajo 'zikr', mešanico tradicionalne molitve in vrtljivega plesa, z rutami pokrite ženske pa pripravljajo gore mesa in ogromne kotle juhe.”

Enkrat za vselej se poslovite od naslovov v slogu  Iz Rusije z ljubeznijo, polonijem ... (vstavite po želji) ter Nazaj v U.S.S.R (Sovjetsko zvezo), ki je bil v zahodnih medijih izjemno priljubljen vsakič, ko je bilo treba pisati o še enem nazadnjaškem zakonu, sprejetem v “Putinovi Rusiji”.

Zaradi geopolitičnih preigravanj v Ukrajini in Siriji je trenutno zelo “in” naslov Hladna vojna 2.0. Če je že ni zakuhal v celoti, jo s svojimi odločitvami in dejanji vsaj poglablja predvsem ruski predsednik Vladimir Putin, nekdanji agent KGB, ki takorekoč za malico zatira opozicijo, pobija novinarje in v davčnih oazah skriva ogromna bogastva.

“Kar se mene tiče, je Putin ubil mojega sina,” ga nujno omenite že v naslovu, pa četudi gre za zgodbo o tragični in izjemno kompleksni sestrelitvi potniškega letala nad bojišči vzhodne Ukrajine, ki še dandanes ni do konca pojasnjena.  

Da sta kriva Putin in Rusija, vam bo znal razložiti skorajda vsak kolikortoliko spodoben zgodovinar. “Putin je napadel Krim, ker Putin potrebuje vojno,“ je nedvoumna Anne Applebaum, avtorica knjižne uspešnice Gulag – zgodovina sovjetskih taborišč. “Putin v Evropi prijateljuje s fašisti,“ pred uničenjem Evropske unije opozarja Timothy Snyder, ki zdaj dodaja,”da se ruski fašist že vmešava tudi v ameriške volitve.” Tymothy Garton Ash, na katerega se novinarji prav tako nadvse radi sklicujejo, poziva: “Putina je treba ustaviti. In včasih samo orožje lahko ustavi orožje.” 

Če želite, da se bo vaša zgodba brala kot dober roman, potem ne pozabite na znano krilatico: enkrat vohun, vedno vohun. “Nobenega dvoma ni bilo: nekdo je vdrl v moje stanovanje. Tri mesece potem, ko sem kot šef moskovskega dopisništva Guardiana pripotoval v Moskvo, sem se pozno zvečer vrnil z zabave. Vse je bilo videti normalno. Otroška oblačila so ležala po tleh, knjige so bile vodoravno zložene v dnevni sobi, pomirjajoče ruševine družinskega življenja. Okno sinove spalnice je bilo na stežaj odprto ...”.

Če že poročate iz  Rusije, morate biti obsedeni z vohuni, prisluškovanjem, preganjati vas morajo skrivnostni moški v dolgih usnjenih šinjelih in vznemirjati bujne lepotice z nič kaj dobrimi nameni. Zanimivo je, da so v kolektivni zavesti zahodnih novinarjev takšni in drugačni uslužbenci ruskih tajnih služb vedno videti ter se vedno obnašajo natanko tako, kot jih prikazujejo hollywoodske filmske uspešnice.

Na koncu obvezno zapišite, da niste sposobni napovedati, kako bo ravnala Rusija, “saj gre za uganko, zavito v skrivnost znotraj enigme,” kot je navrgel nekdanji britanski predsednik vlade Winston Churchill. Z navajanjem misli Fjodorja Tjutčeva, “da se Rusije z razumom ne da razumeti, vanjo je lahko samo verjeti”, boste brez dvoma osvojili tudi srca intelektualcev.

Omenjeno pisanje je spodbudil članek How to write about the Balkans avtorice Lily Lynch.

Polona Frelih je gostujoča urednica RBTH ter dolgoletna dopisnica časopisa Delo iz Moskve.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.