Smo žrtve anglosaksonskih geostrateških interesov. Enako kot leta 1939.

Črt Piksi
Evropski parlament je leta 2009 izglasoval resolucijo, ki je določila 23. avgust za dan spomina na žrtve nacizma in stalinizma. Od takrat naprej se po vsej Evropi in tudi v Sloveniji organizirajo spominske slovesnosti, ki so posvečene žrtvam obeh totalitarizmov.

Z idejo o spominu na žrtve preteklih totalitarnih režimov ni nič narobe. Vsak razumen človek tovrstne dogodke podpira v upanju, da se nikoli več ne ponovijo. Saj veste, kaj pravijo: »O mrtvih vse dobro«. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da moramo zaradi tega molčati, ko bodo poskušali nekateri z manipulacijami izvesti revizijo zgodovine.

V tem primeru ni problematično samo zlorabljanje čustev ljudi za prikazovanje izkrivljene podobe ruske preteklosti, saj se za tem skrivajo politični interesi, ki imajo namen škodovati ugledu Rusije. Problematično je zlasti to, da pokušajo sedanjo oblast v Moskvi prikazati kot neposredno odgovorno za vse zločine, ki so bili storjeni v preteklosti. Takšna propaganda poleg tega namiguje, da se podobni zločini v Rusiji nadaljujejo še danes!

Rusofobija ima dolgo brado

Na svetu ni države ali naroda, ki ne bi imel krvave preteklosti. Polna takšnih krivic in nepopisnih zločinov je tudi evropska zgodovina. Pa vendarle danes ne slišimo, da bi nekdo obtoževal angleško kraljico Elizabeto II. za vse zločine, ki so jih svetu prizadejali angleški rasizem, sužnjelastništvo, kolonializem in imperialistične vojne.

Samo Rusijo se prikazuje kot državo, ki naj bi ohranjala svojo “totalitarno tradicijo“. Nekateri gredo celo tako daleč, da poskušajo prikazati ruskega predsednika Vladimirja Putina kot nekakšnega “novodobnega Stalina“, čeprav sta tako on kot uradna ruska zgodovina zelo kritična do vseh preteklih zločinov. Vsi poskusi prikazovanja sodobne Rusije in njenih vladajočih krogov kot podpornikov oz. simpatizerjev teh zločinov niso samo zlonamerni, ampak imajo tudi svojo politično agendo.

Zdaj, ko so odnosi med Rusijo in zahodom na najnižji točki, se lepo vidi, kako koristna je njihova protiruska politična agenda. Zgodba se v bistvu vleče še iz časov Sovjetske zveze, ko je Rusija zmeraj igrala vlogo negativne države (v vseh filmih, nanizankah, dokumentarnih serijah, risankah, učbenikih itd). Še danes naj bi sanjala o svoji nekdanji imperialni slavi ter snovala nove vojaške podvige v Evropi.

Politične elite na zahodu se, kot kaže, niso sprijaznile z dejstvom, da je treba Rusijo sprejeti kot enakovredno in sebi enako civilizirano državo, ki je že davno opravila s svojo preteklostjo. Rusije ne želijo sprejeti niti kot svetovne velesile, ki lahko tako v pozitivnem kot negativnem smislu vpliva na pomembne dogodke v svetu. Nekaterim krogom na Zahodu očitno bolj ustreza negativen status Rusije, zato se omenjena prikrita protiruska propaganda tudi nikoli ni uradno končala.

Pakt Ribbentrop-Molotov

Rusija je bila od nekdaj podvržena t.i. “kulturnemu rasizmu“ in prav tukaj lahko iščemo razloge za nastanek »pakta Ribbentrop-Molotov«, ki je bil sklenjen 23. avgusta leta 1939. Politični dogovor med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo je bil moralno odvraten,  vendar ne gre spregledati dejstva, da je bil za tiste čase logičen dogovor, od katerega je imela največ koristi prav Sovjetska zveza. Zagotovila si je strateške pozicije na vzhodu Evrope, za dobri dve leti pa tudi mir z Nemčijo.

Seveda je potrebno priznati, da je imela koristi od tega dogovora tudi Nemčija, ki se je lahko brezskrbno posvetila vojaški ekspanziji na zahodu, v dolgoročnem smislu pa je največ pridobila prav Sovjetska zveza, ki se je lahko zaradi tega bolje pripravila na vojno. Med drugim je šele septembra leta 1939 uvedla redno služenje vojaškega roka ter druge nujno potrebne reforme, kot so izobraževanje novih oficirskih kadrov, povečanje vojaškega proračuna, proizvodnja novih tipov orožja, utrjevanje novih položajev, zagotovitev japonske nevtralnosti itd.

Ker je imela slabe spomine na konec prve svetovne vojne, se Sovjetska zveza brez jasnih zagotovil zahodnih velesil leta 1939 ni želela spopasti z Nemčijo. Nemško-sovjetski pakt, ki jih je začasno izločil iz druge svetovne vojne, se je prav zaradi tega dejstva zameril zahodni Evropi, da ga še danes omenjajo z največjim prezirom in sovraštvom.

Ko se pogodita smrtna sovražnika

O tem paktu je bilo prelitega že ogromno črnila. Nekateri nemško-sovjetski pakt označujejo kar za začetek druge svetovne vojne, drugi kot cinični primer prijateljstva dveh diktatorjev, spet tretji kot dokaz, da sta bila nacizem in komunizem eno in isto. Pustimo ob strani pretiravanja in si zastavimo preprosto vprašanje: Kako je sploh prišlo do takšnega sporazuma?

Če bi zahodni politični krogi leta 1939 Sovjetsko zvezo jemali dovolj resno in če ne bi imeli prej omenjenih kulturnih predsodkov, se takšno zbližanje med Nemčijo in Sovjetsko zvezo nikoli ne bi zgodilo. Ravno Sovjetska zveza je bila tista, ki je aprila 1939, ko je še računala na pomoč Zahoda, ponudila svojo vojaško zvezo proti Nemčiji. To se seveda ni zgodilo, saj je bil eden od glavnih ciljev takratne zahodne diplomacije, da se Nemčija in Sovjetska zveza medsebojno uničita in izčrpata (zaradi tega so zahodne sile odstopile od lokarnske pogodbe), Zahod pa bi vse to samo spremljal ob strani. Po domače rečeno, leta 1939 so držali figo v žepu.

Z nemško-sovjetskim paktom se je zgodilo ravno obratno. Zahodni politiki in diplomati so bili naravnost šokirani, da sta se dva smrtna sovražnika uspela pogoditi. Niti Francija niti Velika Britanija nista bili pripravljeni voditi vojne proti Nemčiji. Tudi Sovjetska zveza še ni bila najbolje pripravljena.

Vse bi se izteklo drugače, če bi se vse tri sile združile skupaj, kar so takrat preprečile tako politične elite v Londonu kot tudi drugi vplivni politiki na vzhodu Evrope (Poljska).

Nekaj podobnega se dogaja danes. Soočamo se z nevarno situacijo, ko zahodni politični krogi s preveliko lahkotnostjo jemljejo svoje odnose z Rusijo, ki pa se zaradi tega usmerja drugam. Svoje surovine in dragoceno znanje prodaja na primer Kitajski in Turčiji, namesto, da bi sodelovala z Zahodom in mu s svojimi izkušnjami pomagala v boju proti islamskemu terorizmu, ki ga  - roko na srce - Rusija od vseh še najbolje pozna.

Izgubljamo predvsem Evropejci, ki smo tako postali žrtve anglosaksonskih geostrateških interesov. Enako kot leta 1939. Imeti skregano Rusijo in Evropo je v njihovem političnem interesu. Kako dolgo bomo še potrebovali, preden se bomo začeli učiti iz svojih preteklih napak? 

Milan Mrđenović je univerzitetno diplomirani zgodovinar in doktorski študent na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoja razmišljanja objavlja na blogu Milanovi utrinki.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.