O sramotenju in sramu

Ogledovanje škode, ki je po letalskih napadih nastala na poslopju bolnišnice v vzhodnem Alepu, ki je pod nadzorom "upornikov", 28. aprila 2016.

Ogledovanje škode, ki je po letalskih napadih nastala na poslopju bolnišnice v vzhodnem Alepu, ki je pod nadzorom "upornikov", 28. aprila 2016.

Reuters
Komu verjeti? Uradnim predstavnikom ali redkim neodvisnim glasovom?

“Sramotenje je tehnika, ki jo nasilneži uporabljajo za preusmerjanje pozornosti od svojega vedenja in težav. S pritiskom na žrtev poskušajo ohraniti nadzor,« je definicija priljubljene psihološke taktike, ki je močno prisotna tudi v geopolitiki.

»Sramotenje je najbolj učinkovito orožje, ki ga imamo na razpolago. Odnos sveta do Rusije je postal trši. Po mojem mnenju ljudje zdaj verjamejo, da je Rusija v nevarnosti, da postane malopridna država,« je novi britanski zunanji minister Boris Johnson razglabljal v tabloidu The Sun. Njegovo razmišljanje je pospremil senzacionalistični naslov: »Vladimir Putin v Siriji namenoma kolje nedolžne civiliste«.

V bombardiranju ruskih in sirskih letal v Siriji brez dvoma umirajo tudi civilisti, obtožbe o tem, da Rusi in Sirci namenoma pobijajo medicinsko osebje, otroke, ženske in starce, pa so skregane z vsako logiko. So se tisti, ki so to izjavili ali zapisali, sploh vprašali, s kakšnim ciljem naj bi Rusija in Sirija to počeli?

Za še en sočen citat, ki je pravzaprav zvenel kot dober marketinški slogan in ga mediji že zato v resnici niso mogli izpustiti, je poskrbela »kultna« ameriška veleposlanica pri Združenih narodih Samantha Power. To, kar »v Siriji počne Rusija ni borba proti terorizmu, pač pa barbarizem,« je proti Rusiji uperila svoj J'accuse, ki je bil sila prozoren. Termin »barbarsko« so namreč skozi zgodovino vedno uporabljali, ko so želeli nekoga diskreditirati brez argumentov.

Svetovni mediji so brez kančka kritične distance iz palače OZN v New Yorku vestno prenašali izjave uradnih ameriških, britanskih in drugih zahodnih uradnikov. V zadnjem času je to postalo esenca žurnalizma.

Istočasno so v Združenih narodih svoj pogled na sirsko krizo predstavili mirovni aktivisti iz  Ameriškega mirovnega odbora (US Peace Council), ki so pred kratkim zaključili pot po Siriji. Dvorana je med njihovo tiskovno konferenco tako žalostno samevala, da me je dejansko postalo strah za prihodnost sveta. Nihče več ne posluša ljudi, ki imajo dejansko kaj povedati!

»Borimo se z množično propagando, ki je demonizirala sirsko vlado in njene voditelje. Na ta način so se začele tudi vse druge intervencije, ki so jih ZDA izvedle v svoji zgodovini. Na ta način poskušajo ljudi prepričati, da je vse v najlepšem redu, če iz »humanitarnih razlogov« odstraniš vlado ... Preden sem obiskal Sirijo, nisem vedel, da so ZDA proti Siriji uvedle sankcije. Na podoben način, kot so jih proti Iraku uvedle leta 1990, s čimer so hoteli oslabiti to državo in vlado. ZDA priznavajo, da je zaradi sankcij v Iraku umrlo 500 tisoč otrok. Sankcije proti Siriji pomenijo, da Sirci ne morejo dobiti zdravil ... ZDA bi rade razdelile Sirce, vendar nihče od Sircev, s katerimi smo se pogovarjali v Siriji, ne želi sprejeti takšnega scenarija. Ta enotnost je Sircem omogočila, da so se uprli invaziji najmočnejše države na svetu ter njenih najmočnejših zaveznikov v Evropi in na Bližnjem vzhodu,« se je glasil J'accuse Ameriškega mirovnega odbora.

Precej podobno zveni tudi J'accuse neodvisne novinarke Vanesse Beeley, ki predstavlja sedmo silo v najžlahtnejšem pomenu besede in je dejansko obiskala Alep. »Skorajda vse, kar so v zadnjih petih letih pripisali sirski vladi ali vojski, so v resnici zakrivili teroristi ali NATO. Bombardirajo infrastrukturo, bolnišnice, otroke, ženske. Posiljujejo ženske. Uporabljajo kemične strupe, klor, iperit,« je Beeleyeva jasna v poročilu z naslovom Pot v Alep, prvi del: Resnica, ki je pokopana pod Natovo propagando.

Neodvisne vire se v najboljšem primeru ignorira, v najslabšem pa celo demonizira. Pa četudi gre za novinarje-veterane, ki so iz Afganistana poročali že takrat, ko je bil ta še pod sovjetsko okupacijo, beguncem pa nudili pomoč, še preden je to z izdatno pomočjo propagandnega slogana »begunci dobrodošli« postalo »mainstream«. S tako žlahtno novinarsko kariero se lahko pohvali nemški novinar Jürgen Todenhöfer, na katerega so se kot jata jastrebov spravili z obtožbami, da laže in si svoje zgodbe preprosto izmišljuje, ko je objavil intervju s predstavnikom al Nusre, v katerem mu je slednji zatrdil, da so ZDA na njihovi strani.

»Pregloboko zna pogledati v kozarec,« poskušajo z ad hominem napadi že dolgo diskreditirati tudi legendarnega bližnjevzhodnega komentatorja Roberta Fiska. Prav on je bil tisti, ki je že leta 2015 objavil članek z naslovom Ali Američani sodelujejo s »teroristi« kot je al Nusra? To ni teorija zarote!

O sramoti drugih ponavadi govorijo tisti, ki sami ne premorejo niti kančka sramu.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.