Kdo bi si mislil, da bo Donald Trump predstavljal upanje?

Reuters
Trump je vseskozi poudarjal, da bi moral biti glavni cilj ameriške zunanje politike uničenje terorizma in Islamske države, ne pa zaostrovanje odnosov z Rusijo.

Ko sem lani prvič slišal, da je ameriški milijarder Donald Trump napovedal svojo kandidaturo na volitvah za predsednika ZDA, sem se kot večina ostalih, ki so spremljali ameriško politično sceno, na glas krohotal. Potem pa sem se poglobil v njegovo kampanjo, si ogledal vse njegove govore, intervjuje in nastope ter hitro dojel, da Trump ni nikakršna šala. Njegove besede so imele za ameriške volivce velik pomen. Tisti, ki so vse to spregledali, očitno ne poznajo dovolj dobro mentalitete Američanov.

Čeprav so bile številne Trumpove izjave naravnost škandalozne, so bile to po vsej verjetnosti natančno preračunane provokacije, ki so njegovi kampanji omogočile zastonj publiciteto. Trump se je kot dober trgovec zavedal, da je vsaka reklama, tudi če je slaba, dobra reklama. Važno, da se o njem piše in govori.

Njegova kampanja je ves čas temeljila na boju proti skorumpiranim in nesposobnim elitam v Washingtonu oz. t.i. establišmentu. Njegov priljubljen slogan se je celo glasil: »izsušimo močvirje v Washingtonu«. Ameriški volivci so očitno siti vseh Obamovih obljub, ki jih v praksi ni nikoli realiziral.

Trump je za razliko od drugih tekmecev na področju zunanje politike vnesel svež veter. Govoril je o konkretnih problemih, ki jezijo povprečne Američane. Poudarjal je, da bi moral biti glavni cilj ameriške zunanje politike uničenje terorizma in Islamske države na Bližnjem vzhodu, ne pa zaostrovanje odnosov z Rusijo. V tem pogledu je celo predlagal nekaj povsem nezaslišanega: ZDA in Rusija bi morale pri tem sodelovati, ne tekmovati!

Na domačem političnem področju je poudarjal, da so vsi trgovinski sporazumi, vključno z TTIP in CETA, škodljivi za Američane, saj naj bi takšni sporazumi služili interesom velikih korporacij, ne pa ameriški državi, ki potem ne bi mogla zaščititi ameriških delovnih mest in svojega ljudstva. Tako bi se lahko proizvodnja izselila v tretje države in korporacije bi lahko še naprej neovirano rubile ameriško gospodarstvo. V tem pogledu je bil Trump zelo drugačen od Hillary Clinton, ki je zagovarjala povsem nasprotna stališča.

Trump je večkrat izjavil, da je bila ameriška zunanja politika v zadnjih letih povsem zgrešena, napačna in škodljiva, ne samo za ZDA, temveč za cel svet. V predvolilni kampanji je izpostavil problem Iraka, Libije in Sirije. Washingtonske elite so v Iraku posredno krive za na tisoče življenj ameriških marincev, povzročile so na milijarde dolarjev stroškov, da ne govorimo o najmanj milijonu mrtvih civilistov in več milijonih beguncev, ki iščejo zavetje v državah EU.

Na koncu se je ameriška vojska preprosto umaknila iz Iraka in prepustila državo teroristom, da je izbruhnilo še več nasilja, negotovosti in terorizma v regiji. Pravzaprav Američani ne bi smeli nikoli vkorakati v Irak, da se vse to sploh ne bi dogajalo. Podobno se je zgodilo v Libiji in podobno se bo zgodilo v Siriji, če zmagajo opozicija in njihovi teroristi.

Trump je za razliko od ostalih kandidatov o tem govoril in opozarjal že pred več kot desetimi leti! Celo za Jugoslavijo in Kosovo je dejal, da je sramota in napaka,  kaj so z nedolžnimi ljudmi tam naredili predstavniki Clintonove administracije. Glavno breme vseh problemov je danes za kazen prevzela EU, ker je takrat slepo sledila washingtonskim elitam.

Ameriški volivci so upravičeno jezni. Vsa leta so jih politiki v Washingtonu vlekli za nos, jim obljubljali konec terorizma, večjo varnost in blaginjo za ljudi. Dobili so samo še več terorizma, manj varnosti in bedo, ki nima primere v zgodovini ZDA. Zato ni čudno, da so ameriški volivci raje stavili na jezikavega Trumpa, ki je v svojih nastopih pokazal neodvisno in samozavestno držo.

Dalo bi se seveda razpravljati tudi o Trumpovih besednih izpadih, vendar je treba v prvi vrsti razumeti, da je šlo za taktiko izjemno prebrisanega človeka. Njegovi izpadi so močno vplivali na njegovo volilno telo. Trump je nagovarjal jezne Američane, ne pa liberalcev, ki živijo v New Yorku, Washingtonu in San Franciscu.

Nasprotno je Hillary Clinton svoje volivce povsem spregledala, saj je recimo v zunanji politiki zvenela podobno kot George Bush, zato je večina njenih volivcev ostala doma. Naspotno so se jezni Američani, ki živijo v delavskih naseljih, na podeželju in v majhnih mestih, kjer je gospodarska recesija povzročila največ škode, množično odpravili na volišča in volili – Trumpa. In prav jezni Američani predstavljajo večino volilnega telesa v vseh pomembnih zveznih državah, ki so Trumpu prinesle odločilne elektorske glasove za zmago na volitvah. Trump je bil njihov favorit od samega začetka, saj so ga videli kot človeka, ki se bori proti elitam, ki so pripeljale ZDA in svet v slepo ulico nasilja in revščine. Res je, washingtonska elita zna kulturno nastopati, se lepo smejati v kamere in dajati prazne obljube, Trump pa je prevzel podobo  povprečnega jeznega Američana, ki se požvižga na »politično korektnost« in zahteva radikalne spremembe. Poleg tega je Trump v njihovih očeh tudi uspešen poslovnež, zato mnogi Američani upajo, da bo enako uspešno vodil tudi svojo državo.

Če je vse to, kar je Trump obljubljal v zunanji politiki, resnica in ne samo še eden od mnogih trikov nagovarjanja volilnega telesa, potem lahko pričakujemo zanimiv razplet svetovnih dogodkov. V tem trenutku je najbolj pomembno, da se ne zaostrujejo odnosi z Rusijo.

Svet si zasluži odgovorno politiko velesil, kjer se bodo napori usmerjali v odpravljanje škode, ki je nastala po zaslugi administracije Billa Clintona, Georga Busha in Baracka Obame. Kdo bi si mislil, da bo upanje predstavljal prav Donald Trump?

Kakorkoli že, Trump je že postal politična realnost, zato je potrebno počakati na njegovih prvih 100 dni vladanja, ko bomo zelo jasno videli, koliko se Trump v resnici razlikuje od elite v Washingtonu in bančnikov z Wall Streeta.

Milan Mrđenović je univerzitetno diplomirani zgodovinar in doktorski študent na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoja razmišljanja objavlja na blogu Milanovi utrinki.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.