»Zakaj smo potem v zaklonišču, če je Nemčija tik pred zmago?«

Vjačeslav Molotov

Vjačeslav Molotov

Tako Nemcem kot Japoncem so se med II. svetovno vojno izjalovili genialno zastavljeni načrti. Zato, ker so oboji preveč podcenjevali svoje nasprotnike.

Novembra leta 1940 se je sredi Berlina, v nekem zaklonišču, med Nemčijo in Sovjetsko zvezo pripetila nenavadna zgodba. Takrat je na povabilo nemškega diktatorja Adolfa Hitlerja v Berlin pripotoval sovjetski zunanji minister in predsednik vlade Vjačeslav Molotov. Sprva so povabili samega sovjetskega diktatorja Josipa Stalina, vendar je ta povabilo zavrnil, češ da ga doma čakajo druga pomembna opravila. Stalin tudi sicer ni rad potoval v tujino, ker se je doma počutil najbolj varnega. Tako je namesto njega v Berlin odpotoval Molotov, ki je kot Stalinova desna roka predstavljal sovjetsko pogajalsko stran.

Stalin in Molotov. Vir: Ilco OrgStalin in Molotov. Vir: Ilco Org

V Berlinu se je Molotov srečal z visokimi predstavniki nacistične Nemčije. Sovjetska zveza je leto prej z njimi podpisala zloglasni »pakt o nenapadanju«, da bi tako zaščitila svoje nacionalne interese in se izognila vojni. Odkar pa je med Nemčijo in zahodnimi silami zaradi Poljske 3. septembra 1939 izbruhnila vojna, so v Berlinu začeli preverjati možnosti za vstop Sovjetske zveze v vojno proti zahodnim silam. V zameno za vstop v vojno so nacisti Molotovu ponujali zanimivo kupčijo. Sovjetska zveza bi lahko osvojila celotno Indijo in velik del Bližnjega vzhoda, ker naj bi bil britanski imperij, vsaj tako so mislili Hitler in njegovi pajdaši, na robu propada.

Obisk se je odvijal med 12. in 13. novembrom. Stalin je kasneje prepričeval Franklina Roosevelta, da so obisk v Berlinu namenoma zavlačevali, saj je bil načrtovan še pred nastopom jeseni., da bi najprej minile ameriške predsedniške volitve, ki so potekale v začetku novembra leta 1940. Takrat se je Roosevelt potegoval za tretji mandat, kar je bilo takrat nezaslišano. Tako naj bi Stalin preprečil Rooseveltov poraz na volitvah, saj bi mu obisk na visoki ravni med Nemčijo in ZSSR zagotovo škodoval. Tako naj bi Moskva pomagala vplivati na rezultate volitev v prid Roosevelta, ki se je kasneje izkazal za največjega prijatelja Sovjetske zveze.  

Ribbentrop, Molotov in britanski bombniki

Prvi dan so potekali pogovori s Hitlerjem, Molotov pa je poskušal izvedeti, kakšni so nemški nameni v vzhodni Evropi, kar je Hitlerja močno vznemirilo. Ko se je obisk bližal koncu, je zunanji minister Ribbentrop priredil razkošen banket. Odvila se je zanimiva debata med njim in Molotovom, kjer je nemški gostitelj svojemu sovjetskemu gostu še enkrat razložil idejo o zavezništvu med Nemčijo in ZSSR proti Veliki Britaniji. V isti sapi je neprestano hvalil svojega firerja in nacistični vojaški stroj, ki naj bi mlel britanski imperij v prah in pepel. Zabava se je šele pričela, ko so se nenadoma oglasile sirene. Berlinu so se približevali britanski bombniki, zato so se morali vsi gostje umakniti v bližnje zaklonišče.

Ribbentrop je svojega gosta v zaklonišču še kar naprej navduševal nad vojno in mu razlagal, kako je nemška zmaga čisto blizu obzorja, saj naj bi Luftwaffe uničil velik del britanskih vojaških zmogljivosti. Wehrmacht pa naj bi samo še čakal na ukaz o invaziji na Anglijo.

Molotov in Hitler. Vir: WikipediaMolotov in Hitler. Vir: Wikipedia

Ribbentrop je poskušal vplivati na Molotova, da Sovjetska zveza čim prej vstopi v odkrito zavezništvo z Nemčijo, Italijo in Japonsko, da bi lahko potem skupaj razdelili svetovne interesne sfere. Sprva je Molotova presenetila Ribbentropova neposrednost in Hitlerjeva sumljiva zadržanost. Ribbentrop je preveč obljubljal, Hitler pa se je izogibal preprostim odgovorom na vprašanja, ki so se tikala odnosov med Nemčijo in Sovjetsko zvezo v vzhodni Evropi. Molotov je ocenil, da nemška stran nima resnih namenov za nadgradnjo njihovih odnosov, zato se je obisk končal brez bistvenih rezultatov. Molotova je začudilo, zakaj so nacisti tako velikodušno ponujali Indijo in Bližnji vzhod v njihove roke, saj to Moskvo takrat sploh ni zanimalo, medtem ko so se spretno izogibali temam, ki so zadevala odnose med Sovjetsko zvezo in Nemčijo glede interesnih sfer v vzhodni Evropi.

Molotov je v tistem vlažnem in zatohlem zaklonišču, kjer so se skrivali pred britanskimi bombniki, postavil Ribbentropu preprosto vprašanje: »Zakaj smo potem v zaklonišču, če je Nemčija tik pred zmago?« V tistem trenutku naj bi zavladala kratka tišina. Tako je nastal diplomatski spodrsljaj, ki je ustvaril »casus belli« zoper Sovjetsko zvezo. Nemčija se je zavedala, da vojne proti Zahodu ne more dobiti sama. Potrebovala je ogromne zaloge surovin, ki jih sama ni premogla. Zato so poskušali v godljo vplesti še Sovjetsko zvezo. Ko pa je postalo očitno, da je namen Moskve ostati nevtralen, da bi zavarovala svoje meje na vzhodu Evrope, so se Hitler in njegovi pajdaši odločili, da bodo napadli Sovjetsko zvezo, saj so za Britance predstavljali njihovo zadnje upanje na celini.

Operacija Otto

Nacisti so po srečanju Molotov-Ribbentrop dokončno spoznali, da na Sovjetsko zvezo ne morejo več računati. Tudi Hitler se je po odhodu Molotova močno jezil, kako si ga je drznil spraševati o interesnih sferah v vzhodni Evropi, saj naj bi to bilo njihovo življenjsko področje (Lebensraum). Ko je Molotov priletel nazaj v Moskvo, da bi poročal Stalinu, kaj se je dogajalo v Berlinu, je jezni Hitler že ukazal svojim generalom, da naj pripravijo načrte o napadu na Sovjetsko zvezo – tako je nastala operacija Barbarosa.

Načrt operacije Barbarosa je bil dokončno izdelan in pripravljen šele konec decembra leta 1940. Torej mesec dni po obisku Molotova v Berlinu. V izogib nesporazumom naj omenimo, da je sicer pred tem že obstajal drug načrt o napadu na Rusijo. Nastal je julija 1940 in je bil nekakšen prototip Barbarose oz. preventivni načrt o napadu na Rusijo. Imenoval se je »Operacija Otto«. Vendar je bil ta nepopoln in slabo načrtovan. Nemški generali so ga sestavili v naglici. Zato so imeli jeseni leta 1940 na voljo več časa, da so ga dopolnili in tako ponudili Hitlerju boljši načrt za uničenje Sovjetske zveze.

Japonci vedo, da z Rusi ni šale

Medtem se je spomladi leta 1941 v Berlinu mudil japonski zunanji minister Macuoka. Ribbentrop ga je na enak način, kot prej Molotova, poskušal prepričati, naj njihova država vstopi v vojaško avanturo proti Sovjetski zvezi. Tokrat goste niso prestrašile sirene, da bi se morali umakniti v zaklonišče, temveč so Japonce prestrašile njihove slabe izkušnje, ki so jih imeli z Rdečo armado na daljnem vzhodu leta 1939. Takrat je Japonska izgubila nenapovedano vojno in celotno 6. armado, ki je vdrla v Mongolijo. Zato so se Japonci dobro zavedali, da z Rusijo ni šale.

Ko je na koncu pogovora japonski minister poročal v Tokio, da imajo v Berlinu namen napasti Sovjetsko zvezo, so mu takoj odgovorili, naj se med vračanjem domov ustavi v Moskvi in podpiše »pakt o nevtralnosti«. Japonska se je tako ogradila od nemških avanturističnih ciljev in se izognila vojni proti Sovjetski zvezi.

Poleg tega so Japonci ocenili, da Velika Britanija ni bila tako blizu poraza, kot so Nemci sprva predvidevali. Medtem je postajala ZDA čedalje močnejša v proizvodnji in zalaganju z orožjem, zato jih je čudilo, zakaj so Nemci tako nespametno drveli v novo vojno zoper Sovjetsko zvezo, proti kateri so Japonci leta 1939 že izkusili svojo srečo in bili poraženi. Japoncem se je zdelo bolj smiselno dokončati vojno proti Veliki Britaniji.

Vendar so jih na tej poti ovirale ZDA, ki so jih napadli v Pearl Harborju, da bi nevtralizirali njihove glavne sile na Pacifiku in tako nemoteno osvojili celotno jugovzhodno Azijo, s katero so si želeli zavarovali svoje ključne surovine, predvsem nafto in hrano, da bi lahko zaokrožili svoj imperij. Tudi njim so se načrti močno izjalovili, čeprav so bili genialno zastavljeni. Oboji, tako Nemci kot Japonci, so preveč podcenjevali svoje nasprotnike.

Zgrešeni politični in ideološki koncepti

Druga svetovna vojna je terjala najmanj 50 milijonov življenj po vsem svetu. Največji delež za zmago proti nacizmu in fašizmu so prispevali v Sovjetski zvezi. Končala se je prav na Japonskem z uporabo atomskega orožja zoper civiliste in sovjetskim vojaškim vdorom v Mandžurijo, ki je bil maščevanje za poraz v rusko-japonski vojni leta 1904-05.

Drugo svetovno vojno seveda niso sprožili diplomatski spodrsljaji, ki jih tukaj omenjam kot zanimivost, ampak popolnoma zgrešeni politični in ideološki koncepti, ki niso temeljili na miroljubnem sožitju in solidarnosti med narodi po svetu. Zato naj bi bila druga svetovna vojna velik poduk vsem sodobnim velesilam, da se prevlade v svetu ne more doseči s silo, še manj pa s kakšnim ideološkim ali političnim konceptom, temveč samo z dobronamernim sodelovanjem, spoštovanjem in razumevanjem.

Milan Mrđenović je univerzitetno diplomirani zgodovinar in doktorski študent na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoja razmišljanja objavlja na blogu Milanovi utrinki.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.