O Žrtvah in žrtvah

V ponedeljek je v Sankt Peterburgu, severni ruski prestolnici, ki je že od časov Petra Velikega nekakšno rusko okno v Evropo, odjeknil teroristični napad. V njem je umrlo 14 civilistov, več deset jih je bilo ranjenih. Kraj napada, vrsta eksplozivne naprave in dejstvo, da je šlo za samomorilski napad, kažejo, da je v igri najverjetneje islamski terorizem.

Prebivalci največje države na svetu so bili v preteklih desetletjih že večkrat tarča grozovitih napadov islamskih skrajnežev. Ker se Rusija v Siriji aktivno bori proti skrajnežem Islamske države in drugih terorističnih organizacij, so takšni napadi v prihodnosti še bolj verjetni.

Napadi islamskih teroristov so pravzaprav postali nekakšen ritual, na katerega se javnost po vsem svetu odziva s svojim ritualom, ki je morda resda poceni in površen, a vseeno – ritual. Na družbenem omrežju Facebook ljudje svojo solidarnosti z žrtvami napada običajno izrazijo tako, da svoje profilne fotografije pobarvajo v barve zastave v napadu prizadete države. V taistih baravah zažarijo nacionalni simboli v mestih po vsem svetu. Z izjemno Tel Aviva, v primeru Sankt Peterburga nismo bili priča temu ritualu.

V Berlinu so hiteli pojasnjevati, da Brandenburška vrata, ki so jih v nacionalne barve oblekli ob terorističnih napadih v Parizu, Bruslju, Istanbulu in Londonu, v barve ruske zastave niso osvetlili, češ da pri Sankt Peterburgu ne gre za partnersko mesto.

Gre za poceni izgovor. Junija 2016, po tragediji v gejevskem klubu v Orlandu, so namreč Brandenburška vrata odeli v barve mavrice, ki je simbol gejevskega in lezbičnega gibanja. Tudi Orlando seveda ni partnersko mesto.

Ob napadu v Rusiji so berlinske oblasti sprejele moralno in politično napačno odločitev. Z žrtvami terorističnega napada v Sankt Peterburgu bi morali simpatizirati na enak način kot z žrtvami islamskega terorizma v Orlandu, Parizu, Bruslju, Londonu, Berlinu, Nici, Istanbulu, Iraku, Siriji, Keniji, Nigeriji ali Pakistanu … V nasprotnem primeru sporočamo, da obstajajo Žrtve in žrtve. Morda si nekateri celo mislijo, da so si Rusi to zaslužili, kar je rasizem v čistem pomenu besede.

Ob napadu v Sankt Peterburgu je bilo zgovorno tudi medijsko poročanje. Večinski mediji, denimo BBC, so nemudoma začeli namigovati, da bi lahko šlo za napad “pod lažno zastavo” (false flag), za katerim stoji Vladimir Putin.

“V Rusiji so potekale politične demonstracije proti korupciji in sistemu Vladimirja Putina … Morda gre za poskus preusmeriti javnost od korupcije in zahtev po Putinovem odstopu,“ so poročanje BBC-ja povzeli na spletni strani OffGuardian.

V primeru Lockerbija, Nice, Pariza, Orlanda in drugih terorističnih napadov v medijih ni bilo mogoče zaslediti tovrstnih vprašanj. Še več, vse, ki so si takšna vprašanja vendarle zastavljali, se je nemudoma obkladalo z oznako ‘teoretik zarote’. Politični in medijski establišment se mora odločiti: Ali napadi pod lažno zastavo obstajajo ali ne?

Večinski mediji niso iskali ozadij niti v primeru domnevnega kemičnega napada v sirski provinci Idlib, pač pa so po svoji stari navadi s prstom nemudoma pokazali na običajnega krivca – sirskega predsednika Bašarja al Asada.

Da gre za delo sirskega režima, so dokazovali s trditvami, da je sirska vojska v preteklosti že večkrat uporabila kemično orožje, pa četudi je že zdavnaj dokazano, da prvi kemični napad v sirski vojni, do katerega je leta 2013 prišlo v Gauti, ni delo “sirskega režima”. O tem govorijo preiskava OZN, Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh, natančna analiza uglednega Massachusetts Institute of Technology (MIT) in ne nazadnje nekdanja preiskovalka Haaškega sodišča Carla del Ponte, ki je bila vseskozi prepričana, da je šlo za delo sirskih upornikov, ki so tako poskušali izzvati »humanitarno intervencijo«.

Pri OZN so sporočili, da kemičnega napada v Idlibu ne morejo potrditi, sirska vojska ga je zanikala, Rusija pa označila za “lažno novico”.

Slednje niso od včeraj, je pa pomenljivo, da prav tisti mediji, ki so še nedolgo nazaj suvereno pisali o orožju za množično uničevanje v Iraku, za katerega se je pozneje izkazalo, da ga ni bilo – s čimer se je tragedija na Bližnjem vzhodu tudi začela – zdaj najglasneje svarijo pred “lažnimi novicami”.

Javnost si zasluži celovito informacijo, zato bo v Sloveniji v bližnji prohodnosti z delom začel Center Glas – Evropski center za svobodo govora in tiska, v katerem bomo med drugim poskušali izpostavljati tudi izrazito enostranska in zavajajoča medijska poročila.

Zakaj obtožujejo, še preden je zaključena neodvisna preiskava? Zakaj nismo prebrali še nobene resne kritike delovanja Belih čelad in Sirskega observatorija za človekove pravice, pa četudi obstaja nešteto analiz? Zakaj ne popravijo svojih navedb, ko se izkaže, da so bile napačne, kot so storili pri francoski tiskovni agenciji AFP, ko se je izkazalo, da v Idlibu ni šlo za napad s kemičnim orožjem s strani sirske oblasti, pač pa so sirska letala napadla skladišče teroristov, v katerem je bilo tudi kemično orožje?

How Fake News gets made and spread. @AFPpic.twitter.com/3mKPVr5PoP

— Bassem (@BBassem7) April 5, 2017

 

Polona Frelih je odgovorna urednica RBTH Slovenija.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.