Volili so Donalda Trumpa in dobili – Hillary Clinton!

Američani so izstrelili 59 raket proti sirskemu letalskemu oporišču, iz katerega je bil po njihovih obtožbah izveden napad s kemičnim orožjem v pokrajini Idlib. Zdaj je popolnoma jasno, da so bili Rusi o napadu obveščeni vnaprej ter da so informacijo predali tudi Sircem, ki so uspeli pravočasno evakuirali osebje. To sicer še ne daje odgovora na vprašanje, zakaj je bila škoda na letalskem oporišču v Siriji tako majhna. Po napadu so namreč v hangarjih ostala nepoškodovana letala, nič drugače pa ni bilo z vzletno stezo. Z omenjenega letališča so že 24 ur po napadu v akcijo ponovno vzletela sirska bojna letala.

Predvidevamo lahko, da je bil ameriški napad namerno neučinkovit. Še več, da je Donald Trump napad odredil kot velik ognjemet, s katerim je želel ameriški javnosti – zlasti svojim kritikom – dokazati, da je odločen predsednik, ki po vseh pritiskih končno nekaj dela v Siriji ter da ni nikakšen Putinov agent, pri tem pa ni hotel po nepotrebnem zaostriti odnosov z Rusijo.

Priznati mu je treba, da mu je briljantno uspelo, saj so se vsaj pri tej temi njegovi kritiki čez noč spremenili v njegove podpornike. Da, celo Bernie Sanders! Pri tem so Američani izkoristili tragedijo v  Kan Šejkunu v pokrajini Idlib. Nobenega dokaza ni, da so sirske sile izvedle napad s kemičnim orožjem in mnogo bolj verjetna je ruska razlaga, da so sirska letala zadela uporniško proizvodnjo kemičnega orožja. Nanazadnje si je dovolj zastaviti vprašanje, kaj bi Asad imel od takšnega napada. Američani so, ne prvič, pograbili priložnost, da so opravičili svoj napad. Izveden je bil tako, da Rusi niso mogli reagirati, poleg tega pa je odprl vrata novim napadom.

Bi Rusi lahko streljali na ameriške rakete? Zagotovo. A poskušajmo si predstavljati, kako je vse skupaj potekalo. Američani so jih obvestili, da bodo v kratkem izvedli napad, ki bo omejen tako, da bo zahteval čim manjše število žrtev. Ruski vojaki ne bodo cilj, saj so bili prav za potrebe zaščite ruskega kontingenta v Siriji nameščeni protiletalski sistemi. Pred Rusi je bila odločitev: Naj streljajo in tvegajo zaostritev, ali naj raje molčijo. Odločitev je morala pasti v samem ruskem vrhu in nikakor nas ne sme  presenetiti, da so se odločili, da bodo požrli udarec. Seveda so protestirali, kar pa je bilo tudi vse. Verjetno jih je vodilo razmišljanje, da zaradi omejenega napada ni vredno tvegati III. svetovne vojne. Nenazadnje Rusi niso reagirali niti takrat, ko so napade v Siriji izvajali Izraelci.

Vsak, ki dlje časa spremlja reakcije ruske države na svetovne konflikte, od Ukrajine do Sirije, ve, da se ruski vrh krčevito otepa možnosti večje vojne. Zahodni mediji ruskega predsednika in vso državo označujejo za agresivno nevarnost, kar je daleč od resnice.

V Ukrajini granate vsak dan padajo po nedolžnem prebivalstvu, neposrednega ruskega posredovanja pa ni od nikoder. V Donbas verjetno pošiljajo orožje in tudi ruskih prostovoljcev nihče ne ustavlja na meji. Morebiti je tudi res, da so enote ruske redne vojske sodelovale pri uničenju ukrajinske vojske pri Ilovajsku, toda v Donbasu o ruski invaziji ni ne duha ne sluha. Pustimo ob strani, da ukrajinska oblast o ruskih vojskah, ki se pripravljajo na vdor v Ukrajino, poroča malodane vsak teden. Potem je tu še ruska reakcija na sestrelitev ruskega jurišnika v Siriji s strani Turčije. Da, bile so sankcije in bila je besedna vojna, na vojaškem področju pa se ni zgodilo nič. Podobno zadržano se je ruski vrh odzval tudi v primeru ameriškega napada na sirske vojake pri Deir Ez-Zorju, kjer je bilo ubitih okoli sto sirskih vojakov.

Nič drugače ni zdaj. Donald Trump je dobil svoj ognjemet, Američani so v ekstazi, saj menijo, da gre šele za začetek, Rusi pa so si oddahnili, da ni prišlo do še večjega zapleta. Pravi zmagovalec so – Američani. Dokazali so, da lahko brez posledic udarijo po sirskem vojaškem letališču in da so Rusi pripravljeni storiti marsikaj, da bi se izognili zaostritvi. Zato bodo Američani vajo bržkone ponovili. Če pomislimo, je imela Rusija enkratno priložnost testirati svoje orožje, brez da bi ogrozila eno samo življenje ameriškega vojaka. Če bi sestrelili samo eno ameriško raketo, bi poslali signal, da obstaja rdeča črta, ki je ne gre prestopati. Mnogo težje bo, ko jih bodo Američani obvestili, da pet njihovih letal leti proti ciljem v Siriji in naj se umaknejo. V tem primeru bo šele težko pritisniti na sprožilec, saj bodo ogrožena življenja ameriških pilotov.

Kako naprej? Resnica je, da nihče ne ve, kakšen bo naslednji korak Donalda Trumpa. Po bombardiranju Sirije se je ameriško vojaško ladjevje začelo premikati proti Korejskemu polotoku.

Ne gre spregledati, da je do napada v Siriji prišlo v času obiska kitajskega predsednika v ZDA in bi ga lahko zato interpretirali tudi kot opozorilo Kitajcem. Res je, da je Trump v predvolilni kampanji napovedoval bolj spravljive odnose z Rusijo (ne pa s Kitajsko), vendar pa so bili pritiski nanj, da naj nekaj naredi v Siriji in naj zaostruje odnose z Rusijo, izredno veliki. Poleg tega se je obkrožil z ljudmi, ki zagovarjajo ameriško avanturo v Siriji. Njegov svetovalec Steve Bannon, ki je temu nasprotoval, se je znašel v osami. Pojavljajo se celo že namigi, da naj bi ZDA v Sirijo poslale do 150000 vojakov. Za zdaj o tem še ni pravih dokazov, težnje pa so jasne.

Povedano na kratko: čprav so Američani v Belo Hišo poslali Donalda Trumpa, so na koncu vseeno dobili Hillary Clinton, oziroma zunanjo politiko, kakršno bi izvajala demokratska kandidatka. Izkazalo se je, da je v ZDA težko voditi drugačno zunanjo politiko in da razmere obvladuje vojna stranka, ki si je in si še vedno želi odločnejše intervencije v Siriji. Prav zaradi tega se lahko zgodi, da bodo ZDA pod Trumpom izvedle nove napade v Siriji.

V Siriji si nasproti stojita dve sili. Ena, ki se nikoli ne brani uporabe sile in v svetu deluje kot imperij in druga, ki se bolj kot ne odziva in noče zaostrovanja razmer. Prva sila so ZDA, druga Rusija. ZDA so še kako pripravljene tvegati zaostrovanje in se očitno vojne, tudi svetovne, ne bojijo. V Rusiji je drugače. Tukaj tudi leži odgovor, zakaj so Američani izvedli napad in zakaj Rusi raket niso prestregli.

Ena stran je sposobna brezobzirnih dejanj, ne glede na morebitno ceno, druga previdno tehta koristi in slabosti svojih odzivov. Nekaj je jasno. Rusija se v nobenem primeru ne bo odrekla zavezništvu z vlado v Damasku. Še naprej bo skušala zasledovati svojo strategijo in počasi mleti upornike, zaradi napada pa utegne povečati svojo prisotnost v državi, v skladu z razmerami. Ne gre spregledati velike nevarnost trka obeh velikih sil. Če hoče nekdo vojno, jo bo slej ko prej dobil, pa četudi se drugi umika in umika.

Sašo Ornik je bloger, ki objavlja za svoj blog Jinov svet in za blogerski portal Drugi svet.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.