Zakaj zakladnice antične Troje hranijo v Rusiji?

Diadema iz Prijamove zakladnice v Državnem muzeju likovnih umetnosti A. S. Puškin

Diadema iz Prijamove zakladnice v Državnem muzeju likovnih umetnosti A. S. Puškin

Legion Media
Blago iz antične Troje je na ozemlju današnje Turčije našel nemški raziskovalec in amaterski arheolog Heinrich Schliemann. Prepeljal ga je v Nemčijo, na koncu pa se je znašlo v muzeju v Moskvi. Kaj vse tam najdemo in zakaj si to sedaj lasti Rusija?

V majhni dvorani Državnega muzeja likovnih umetnosti A. S. Puškin stojijo vitrine z zlatimi ženskimi okraski, kamnitimi sekirami in čašami. Tukaj je za obiskovalce razstavljeno blago iz Troje, ki ga je našel nemški raziskovalec Heinrich Schliemann med arheološkimi izkopavanji na ozemlju današnje Turčije, nato pa vse skupaj predal Berlinskemu muzeju.

Amater s srečno roko

Heinrich Schliemann je začel kariero kot običajen delavec v nekem nizozemskem podjetju, a je zaradi izrednega talenta za tuje jezike hitro postal predstavnik podjetja v Sankt Peterburgu, pozneje pa v Moskvi. Leta 1846 je dobil državljanstvo Ruskega imperija, leta 1852 pa je oženil Jekaterino Ližino, hčerko uspešnega ruskega trgovca.

Heinrich Schliemann s svojo ženo

Toda Schliemannu ni bilo usojeno, da ostane v Rusiji. Potoval je po vsem svetu in se odpravil v iskanje izgubljene Troje. Leta 1873 je med arheološkimi izkopavanji na vzpetini Hisarlik napel prvo zakladnico. »Odkritje Priamove zakladnice je odjeknilo po svetu kot eksplozija,« komentira ta dogodek Vladimir Tolstikov, hranitelj te zbirke, doktor zgodovine in vodja Oddelka za umetnost in arheologijo antičnega sveta Puškinovega muzeja likovnih umetnosti. Schliemann je nadaljeval izkopavanja vse do svoje smrti leta 1890 in našel še dvajset zakladnic. Podaril jih je mestu Berlin, kjer so jih hranili v Muzeju najstarejše in zgodnje zgodovine vse do leta 1941.

Vojne trofeje

Od leta 1941 so zbirko hranili v kleti banke v Berlinu. Ko se je začelo bombardiranje mesta, je bila premeščena v protiraketni bunker. Aprila 1945, ko je sovjetska armada jurišala na prestolnico Tretjega rajha, je zbirko ves čas varoval direktor Muzeja najstarejše in zgodnje zgodovine, profesor Wilhelm Unverzagt. Po besedah Vladimirja Tolstikova je Unverzagt zavaroval te dragocenosti, zato je stopil pred sovjetske vojake in jim prostovoljno predal zaboje z eksponati. Julija 1945 so jih z letalom dostavili v Moskvo. Bili so povsem ohranjeni.

Zahteve

Ko so Nemci po vojni odkrili, da je zbirka izginila, so jo začeli iskati po vsem svetu. A se vse do leta 1994 ni vedelo, kje se nahaja. »Za lokacijo sta vedela samo dva človeka na svetu – direktor Puškinovega muzeja in varuh zbirke,« pripoveduje Tolstikov.

Kraj, kjer se nahajajo zakladi iz Troje, so bile še nekaj časa močno varovana skrivnost. V 90-ih uslužbenec ruskega kulturnega ministrstva Grigorij Kozlov, ki je imel dostop do arhivov in uradnih dopisov, ni bil pripravljen objaviti informacij o teh dragocenostih v ameriškem tisku. Potem kulturnemu ministru Jevgeniju Sidorovu ni ostalo drugega, kot da naroči pripravo razstave. Leta 1995 so povabili nemške strokovnjake in eksperte iz drugih držav, da pregledajo zbirko in podpišejo dokumente, da gre za pristne predmete. Leta 1996 je bila uspešno izvedena razstava.

Vladimir Tolstikov

Istega leta je Nemčija uradno protestirala in zahtevala, da se eksponati vrnejo. Državna duma je leta 1998 odgovorila s sprejemom Zakona o kulturnih dragocenostih, pripeljanih v Sovjetsko zvezo med drugo svetovno vojno, ki se nahajajo na ozemlju Ruske federacije. Ta zakon določa, da so vsi objekti »ruska dediščina in so v zvezni lasti«. »Zakon je začel veljati in nihče ga ne namerava kršiti. Nemški kolegi so se začeli zavedati, da nam ne morejo diktirati pogojev, zato sedaj uspešno sodelujemo in organiziramo skupne razstave,« pojasnjuje Tolstikov.

Imamo pravico

Rezultat druge svetovne vojne je znan: brezpogojna kapitulacija Nemčije. »Pravno gledano je to rezultat, ki prinaša tudi pravne posledice,« spomni Aleksandra Skuratova, doktorica prava in docentka katedre za mednarodno pravo Moskovskega državnega inštituta za mednarodne odnose (MGIMO). Zakladnice iz Troje lahko razumemo kot morebitno kompenzacijo za rušenje kulturnih spomenikov na sovjetskem prostoru, kjer je po uradni statistiki škodo utrpelo preko 160 muzejev in 4.000 knjižnic, uničenih pa je bilo 115 milijonov primerkov različnih predmetov.

Blago iz antične Troje v Državnem muzeju likovnih umetnosti A. S. Puškin v Moskvi

Aleksandra Skuratova še omenja, da je bila Konvencija o zaščiti kulturnih spomenikov v oboroženih konfliktih leta 1954 sprejeta in je začela veljati šele takrat, ko se je druga svetovna vojna že zaključila. Po Dunajski konvenciji o veljavnosti mednarodnih sporazumov iz leta 1969 takšni dokumenti nimajo retroaktivne veljave in se ne morejo nanašati na dogajanje iz časa, ko sporazum še ne velja, razen če »drugačna namera ne izhaja iz sporazuma«. Znano je, da države udeleženke v sporazumu niso imele namena, da dajo konvenciji retroaktivno veljavo, zato se pri zakladnicah iz Troje ni mogoče sklicevati na to konvencijo.

Prav tako je treba dodati dejstvo, da je Sovjetska zveza prostovoljno vrnila Nemčiji veliko število kulturnih dragocenosti – okoli 1.700.000 eksponatov, med drugim tudi celotno neprecenljivo zbirko Galerije starih mojstrov v Dresdnu ter reliefe Pergamskega oltarja, čeprav se ZSSR nikoli ni uradno obvezala, da bo to storila, ampak je to storila prostovoljno.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: