Lepota in žalost: Ruski pisatelji o jeseni

Isak Levitan: Zlata jesen (1895)

Isak Levitan: Zlata jesen (1895)

Jesen je najlepši letni čas v Rusiji. Nebo in zrak sta čista, veter naokoli raznaša listje. Jesen je prebudila sveže razmišljanje tudi pri mnogih velikanih ruske književnosti. Preko njihovih del se lahko še bolje poglobimo v globino tako imenovane ruske duše …

Rusko jesen zaznamujejo rumeno in zlato obarvano listje, kot na umetnini Zlata jesen ruskega slikarja Isaka Levitana. Umetnike so še posebej navdahnile barve tega letnega časa, ki pa poleg všečnega barvnega spektra prinaša tudi žetev, spreminjajoče se vreme ter tradicionalno nabiranje gob in borovnic. Vse to je na največje pisatelje Rusije pustilo globok vtis.

»[…] Bilo je tisto neobičajno jesensko vreme, ki se ga ljudje vedno veselijo, tisti čas, ko nizko sonce greje močneje kot poleti, ko se vse blešči v redkem, čistem zraku […] Ko v teh temnih, toplih nočeh padajo z neba zlate zvezde, ki neprestano strašijo in veselijo človeka.«

Lev Tolstoj, Vojna in mir

Ivan Šiškin, Zlata jesen (1888)

Za nekatere pisatelje je bila jesen žalostno obdobje, pogosto je bila prikazana kot simbol minljivosti življenja. Pri Fjodorju Dostojevskemu je prebujala nostalgijo in spomine na otroštvo, pa tudi določeno mero turobnosti zaradi te minljivosti. V večini del je pisatelj ta občutja prikazoval skozi besede svojih književnih likov.

V prvem romanu Dostojevskega Ubogi ljudje, ki je napisan v obliki dopisovanja, Varvara Dobroselova piše: »Moj Bog, kako sem ljubila jesen na vasi! Bila sem še otrok, a sem že takrat veliko čutila. Jesenske večere sem imela še raje kot jutra. Spominjam se, takoj od naše hiše, pod hribom, je bilo jezero. Tole jezero – kot da ga zdajle gledam – tole jezero je tako široko, svetlo, čisto, čisto kot kristal.« V pismu Makaru Devuškinu se nadaljujejo živi opisi tega letnega časa na podeželju in njene »zlate dobe« otroštva.

»Zbledel bo tvoj fantastični svet in izginil bo, ovenele bodo tvoje sanje in se razsule ob rumenem listju z drevja.«

Fjodor Dostojevski, Bele noči

Isaak Brodski, Odpadlo listje (1913)

Dobroselova nadaljuje: »Tako, zjokala sem se kot otrok, ko so me zanesli spomini. Tako živo, tako živo sem se spomnila vsega, tako jasno se je prikazala pred menoj vsa preteklost – sedanjost pa je tako motna, tako temna! … Kako se bo vse to končalo, kako? … A veste, da sem nekako prepričana, nekako verjamem, da bom na to jesen umrla. Sem zelo, zelo bolna.« Tudi v poznejših delih Dostojevski nadaljuje z metaforami o jeseni. »Zbledel bo tvoj fantastični svet in izginil bo, ovenele bodo tvoje sanje in se razsule ob rumenem listju z drevja,« je pisal v Belih nočeh.

»Kakor slikar potrebuje svetlobo, da na sliki povleče zadnje poteze s čopičem, tako jaz potrebujem notranjo svetlobo, toda čutim, da je nimam dovolj v jesenskih dneh,« je nekoč izjavil Lev Tolstoj. S tem citatom so mnogi pojasnjevali, zakaj pisatelj jeseni ni imel navdiha za ustvarjanje. Kljub temu pa je veliki romanopisec dosegel poetično mojstrovino, ko je opisal jesen v Vojni in miru. Njegov prikaz vremenskih pogojev med Borodinsko bitko ter vstopanjem Francozov v Moskvo bralce povsem očara: »Ves ta napet in nepozaben teden je bilo čudno jesensko vreme, ki ljudi vedno preseneča, tisti čas, ko nizko sonce greje močneje kot poleti, ko se vse blešči v redkem, čistem zraku, da ti kar zasenči oči, ko se pljuča okrepijo in si opomorejo ob dihanju dišečega jesenskega zraka, ko so noči komajda še tople in se v teh temnih, toplih nočeh padajo z neba zlate zvezde, ki neprestano strašijo in veselijo človeka.

Jefim Volkov, Oktober (1883)

V svojih Spominih je Maksim Gorki primerjal zgodbe Čehova s pozno jesenjo. »Kar se tiče zgodb Antona Pavloviča, se bralec počuti kot na melanholični dan ob koncu jeseni, ko je trak čist in se jasno rišejo obrisi golega drevja, ozkih hiš, sivkastih ljudi,« je pisal Gorki. Ni dvoma, da Gorki, ki je kritiziral Čehova, ni maral jeseni. »Vse je tako čudno: samotno, nepremično, nemočno. Moder in opuščen horizont se staplja z bledim nebom, njegov dah je zastrašujoče hladen nad zemljo, ki jo prekriva zaledenelo blato. Um pisatelja, tako kot jesensko sonce, osvetljuje monotone poti, vijugaste ulice, male umazane hiše, ki jih revni in nesrečni ljudje, pod pritiskom dolgčasa in lenobe, zapolnjujejo z nesmiselnim, zaspanim vrtincem.«

Če je kdo od genijev ruske književnosti oboževal jesen, je bil to zagotovo Aleksander Puškin, ki je s svojimi verzi blizu literarnim ljubiteljem jeseni:

»Dnevom pozne jeseni očitajo običajnost,

a ona je meni mila, bralec dragi,

tihe je lepote, skromno se svetlika.

Kot otrok, ki ne mara ga rodna družina,

me vleče k sebi. Odkrito povem,

da mi je od letnih časov najbolj draga.

Ima veliko dobrega: Nisem domišljavo zaljubljen,

A sem našel nekaj sanjskega v njej.«

Jesen je še posebej močno navdahnila te velikane ruske književnosti. Ob branju njihovih literarnih biserov, ki pogosto živijo v senci drugih velikih romanov, najdemo nov način za poglabljanje v globino ruske duše. Ne glede na to, kakšna občutja so na jesen doživljali znameniti književniki, pa je gotovo, da so barve, vonji, prizori in zvoki jeseni prebujali njihove najbolj kreativne in najbolj destruktivne sposobnosti.

Vsi materiali so last FGRU Uredništva Rossijske gazete.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: