Osebni arhiv
- Olga, kako ste prišli na idejo, da bi združili poezijo s peščenimi slikami?
Olga: Neprestano iščem priložnost, da bi združila moči v duetu! Iščem slikarje, skladatelje, izvajalce. Uliani sem rekla, da bi bilo čudovito, če bi na pesku upodobila podobe, ki se rojevajo ob branju mojih pesmi.
Uliana mi je podarila razglednico (razglednice dela iz svojih peščenih slik) in na zadnji strani je zapisala: »Na ozadju zasneženih gora se rojeva zveza. Naj zgodi se zlitje dveh prekrasnih muz!« Od tu sva tudi začeli. Prepričana sem, da bo najina združitev moči samo še okrepila rojevanje novih idej!
Prav tako ne glede na kvaliteto pesmi današnjih ljudi preprosto branje ne zanima. Pozornost od žive umetnosti jim jemljejo njeni nadomestki.
Kdo so ti ljudje, ki so danes pripravljeni poslušati pesmi?
Olga: To so ženske s kristalno glasbeno vilico! Z glasbeno vilico imam v mislih pesniški posluh. Gre za zelo visok polet duše. Moji poslušalci so različni, najraje pa se pogovarjam z ljudmi, ki imajo smisel za urejenost, dobroto in dober okus.
Osebni arhiv
Kakšne pesmi bosta prebrali na večeru?
Olga: Pesmi iz moje pesniške zbirke o Sloveniji Mestna vaščanka. To so pesmi za odrasle. In eno pesem iz otroške knjige o Sloveniji z naslovom Kaj sem videla na vasi?
Teh knjig nikoli ne bi bilo, če ne bi imela izkušenj z življenjem v Sloveniji. Izkušenj s samoto, izbiro in pogovori s tujimi ljudmi. Zelo sem hvaležna Sloveniji za to! Tu je posebno ozračje. S temi pesmimi priznavam, da ljubim Slovenijo.
Uliana, kaj pa je vas navdahnilo, da se umetniško povežete z Olgo? Zakaj ste izbrali ravno njene pesmi?
Uliana: Že lani smo dobili od Olge v dar njeno knjigo Snežne pesmi (»mi« smo moja mama in otroci). Očarani smo bili nad melodičnostjo zvoka in sofisticirano predanim sporočilom. Že takrat sem Olgi predlagala, da poskusiva uporabiti peščene slike kot ilustracije za njena nova dela. Ideja se je nekaj časa »pretresala« in na koncu je postala del najinega skupnega projekta. Pristopili sva še zanimiveje, saj sva oživili pesmi in slike. Izstopile so iz strani in se postavile pred poslušalci, da bi se jih še bolj dotaknile.
Kako ustvarjate? Kako se porodijo Vaše slike? Iz zvoka ali pomenov besed?
Uliana: V pravem duetu se udeleženca vedno poslušata in se drug drugemu prilagajata. Poleg ritma in smisla, ki ga poskušam predati skozi peščeno animacijo, mi je pomembno, da ujamem tudi avtorjevo razpoloženje. Zato najprej obvezno poslušam, kako Olga na glas bere svoje pesmi. Takrat se slike rojevajo in druga drugo zamenjujejo v moji glavi, kot da bi jih že risala. Med seboj deliva svoje vtise. Tudi brez tehničnih popravkov ne gre, denimo izbire tempa. V celoti pa gre za zlitje dveh ustvarjalnih duš.
Ulianine animacije lahko vidite tudi na njeni spletni strani.
Osebni arhiv