V deželi daleč, daleč stran … Kako so sovjetski filmski ustvarjalci navdihnili Hollywood?

V ruski filmski industriji kroži priljubljena legenda, da je leta 1988 George Lucas domnevno obiskal Moskvo na premieri svojega drugega filma Vojna zvez: Imperij vrača udarec. Ameriški filmski ustvarjalec se je želel srečati s Pavlom Klušancevom, vendar sovjetski uradniki še nikoli niso slišali zanj. Lucas je namreč na Klušanceva gledal kot na botra sage Vojna zvezd.

Kdo je bil ta skrivnostni mož? Bil je genialni filmski ustvarjalec, pisatelj in izumitelj na stotine filmskih produkcijskih metod ter posebnih učinkov, ki jih je danes uporabljajo v filmski industriji.

Pavel Klušancev.

Mihail Klušancev

Izumljanje novega žanra

Filma Pot do zvezd (1957) in Planet neviht (1962) sta bila prelomna za svoj čas, kupili pa so ju celo Američani in ju prilagodili za svoje občinstvo. Slednji je v Ameriki dobil naslov Potovanje na predzgodovinski planet (1965), v njem pa so poleg ameriških igralcev igrali tudi sovjetski.

Eden od glavnih dosežkov sovjetskega filmskega ustvarjalca je bil izum novega žanra - dokumentarna znanstvena fantastika. Vsaka podrobnost v filmu je bila narejena kar se da realistično, zato da bi gledalci verjeli, da bi zgodba lahko bila resnična.

Hollywood je bil navdušen nad delom Klušanceva, kar pa ni veljalo za Sovjetsko zvezo, saj so njegovo delo pogosto spremljali dvomi. Sovjetske oblasti je skrbela ideologija in posredovanje družbenega sporočila.

Prvi prizor breztežnosti v zgodovini je posnel Klušancev, ki je pri tem uporabil le nekaj jeklenih vrvi in pravilen kot kamere. Podoben pristop je uporabil tudi Stanley Kubrick.

Levo: Planet neviht (Klušancev, 1957), desno: 2001: Vesoljska odiseja (Kubrick, 1968).

Na začetku svoje kariere, ko se je prijavil za državno pomoč za svoj film Pot do zvezd, so mu uradniki odgovorili: "Ti vesoljski poleti se ne bodo zgodili še vsaj 200 let! Potrebujemo filme o tem, kako pospešiti proizvodnjo rdeče pese."

Film je sčasoma dobil državno podporo, dvomi pa so ostali. Kljub temu, da je imel njegov studio izjemno malo finančne podpore, je Klušancev iznašel ogromno načinov, kako ustvariti nepredstavljivo na ekranu z zgolj lastno ustvarjalnostjo in peščico pripomočkov.

Desetletja kasneje je ameriški filmski režiser Robert Skotak, prejemnik oskarja za posebne vizualne učinke, pisal Klušancevu. Skotak je pisal knjigo o zgodovini posebnih učinkov in je imel za sovjetskega ustvarjalca kup vprašanj. Sovjetski filmski inovator je z veseljem odgovoril na njegova vprašanja in se leta 1992 še osebno srečal z njim. "Američani imajo drago opremo za snemanje filmov, studii pa niso mogli ugotoviti, kako smo speljali učinke zgolj z nekaj vrvmi in žicami," je pripomnil Klušancev.

Plemenite korenine

Vesoljske obleke, ki jih je oblikoval Klušancev, naj bi uporabili pri oblikovanju dejanskih sovjetskih vesoljskih oblek.

Levo: Planet neviht (Klušancev, 1967), desno: Prometej (Ridley Scott, 2012)

Klušancev se je rodil leta 1910 v plemiški družini v Sankt Peterburgu. Bil je priča tako revoluciji kot državljanski vojni. Leta 1919 je izgubil očeta, njegova mama pa je delo uspela najti le v sirotišnici izven mesta. Sanjal je, da bi postal inženir, vendar so bile njegove plemiške korenine ovira pri sprejemu na univerzo, zato se je odločil za delo snemalca v filmski industriji, saj za ta poklic človek ni potreboval bleščečih ocen.

V času druge svetovne vojne je snemal vojaške dokumentarce, po vojni pa se je odločil režirati filme in začel s Polarnimi lučmi, dokumentarcem, ki se ga nihče ni hotel lotiti, saj nihče ni vedel, kako zajeti polarni sij na filmskem traku. Klušancev je sestavil napravo, ki je lahko polarni sij zajela v polnem sijaju in nihče ni vedel, kako mu je to uspelo.

Njegov prijatelj mu je predlagal, naj posname film o potovanju v vesolju, ki bi temeljil na raziskavah, opravljenih v skrivnih laboratorijih. Nastal je film Pot do zvezd, ki je svojo premiero doživel leta 1957 - istega leta pa so izstrelili tudi sondo Sputnik. V tem času je javnost vedela zelo malo o vesolju, film pa je postal uspešnica, saj je ponujal odgovore na pogosta vprašanja: Kako je potovanje v vesolje sploh možno? Kaj to pomeni za prihodnost?

Klušancev si je prvi izmislil leteče breztežnostno vozilo za svoj film iz leta 1957. Podobno vozilo se pojavi v filmu Vojna zvezd. Naključje?

Levo: Planet neviht (Klušancev, 1957), desno: Vojna zvezd: Novo upanje (George Lucas, 1977)

"Vse je bila skrivnost, zato smo morali ustvariti film s svojimi modeli in si sami izmisliti inženirske rešitve," se spominja Klušancev. "Potem smo nadaljevali z delom in začeli razmišljati, kaj vse je še možno v prihodnosti. Naši filmi so prvi v zgodovini posneli pristanek vesoljskih ladij, prvi vesoljski polet in prvo potovanje na Luno."

Vse te napovedi so gledale 30 let v prihodnost in sčasoma so se zelo približale realnosti. Rakete v njegovih filmih so zelo podobne tistim, ki so jih razvijali sovjetski inženirji, zato ni presenečenje, da so tajne službe strogo nadzorovale režiserja.

"Velikokrat so me poskušali vreči iz studia in me poslati v zapor, vendar sem preživel, ker sem znal narediti stvari, ki jih nihče drug ni mogel," je dejal Klušancev.

Preberite, katere napovedi ameriških in sovjetskih ZF filmov so postale resničnost - in katere (še) ne?

Ste vedeli, da naslednje upanje za Galaksijo v Vojni zvezd prihaja iz Rusije? Preberite več!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.