Tri sekunde, ki so pretresle ves svet: Kako je ZSSR vzela ZDA olimpijsko zlato v košarki

»ZDA so zmagale. Ampak počakajte … sodnika sta ustavila igro tri sekunde pred koncem tekme. Še tri sekunde. Semafor je kazal narobe. Igre še ni konec, še je čas,« je govoril sovjetski komentator.

Piše se leto 1972, smo v Münchnu, v dvorani Rudi-Sedlmayer-Halle, poteka finalna košarkarska tekma olimpijskih iger. Na parketu so Sovjetska zveza in Združene države Amerike. Čez tri sekunde se bo zgodil dogodek, ki ga bodo pozneje imeli za začetek hladne vojne v športu in hkrati za enega od najbolj dramatičnih preobratov v svetovni zgodovini košarke.

Konec decembra je v ruske kinodvorane prišla nova športna filmska uspešnica Gibanje proti vrhu («Движение вверх»), ki je s prodajo dvakratno pokril svoj proračun (7,8 milijonov dolarjev) v samo 9 dneh predvajanja. Verjetno tok dogodkov v filmu ne bo všeč vsem – 45 let pozneje ljudje iz različnih držav gledajo na stvari drugače. Dokler pa film še ni v kinodvoranah po vsem svetu, pa lahko rečemo, da je govora o najbolj odmevnih treh sekundah v zgodovini košarke.

Plakat za novi ruski film Gibanje proti vrhu ("Движение вверх")

Kinopoisk

Študenti proti veteranom

Ameriški košarkarji pred letom 1972 niti enkrat niso spustili iz rok naslova olimpijskih prvakov. Pred tekmo v Münchnu so imeli že 7 zlatih medalj, od tega so štirikrat v finalu premagali ravno ZSSR. Zdelo se je, da so Američani nepremagljivi in celo sovjetski trenerji sami so priznavali, da bi bili v sovjetski reprezentanci povsem zadovoljni tudi s srebrom.

Ekipi sta se res močno razlikovali druga od druge. Po takratnih pravilih so lahko na igrah nastopali le amaterski športniki. Zato so ZDA vsakič na novo sestavljale ekipo iz dvajsetletnikov iz študentskih moštev, medtem ko so bili vodilni košarkarji obsojeni na vlogo gledalcev. Sovjetski igralci so to pravilo zaobšli po svoje: jedro ekipe so sestavljali izkušeni veterani z večkratnimi nastopi na olimpijskih igrah, ki uradno niso bili člani športnih klubov, ampak pripadniki vojske ali civilnih združenj.

Prvi polčas finala v Nemčiji se je končal z rezultatom 26:21 v korist ZSSR. 12 minut pred koncem srečanja je moral parket zapustiti Dwight Jones, ključni igralec ameriške reprezentance. Toda Američani so zadnjih šest minut tako trmasto napadali sovjetsko moštvo, da je bil tri sekunde pred koncem tekme rezultat že 50:49 v korist ZDA. Ko se je oglasila sirena, so že vsi računali, da je to konec. Na igrišče so že prihajali navdušeni navijači. Toda v resnici se je izkazalo, da je to šele začetek najbolj dramatičnega trenutka tekme.

Američani se predčasno veselijo zmage

AP

Kaj se da narediti v treh sekundah

Ko so Američani prehitro slavili zmago, je k sodniški mizi pristopil sovjetski trener Sergej Baškin. Zahteval je, da se vrnejo tri sekunde tekme, ker so žogo po prostih metih spustili v igro navkljub zahtevi trenerja za minuto odmora, ki je iz nekega razloga niso takoj upoštevali. Sirena se je oglasila prepozno. Medtem se je eden od članov delegacije in nekdanji sovjetski trener Jurij Ozerov spustil s tribuni in šel naravnost k generalnemu sekretarju košarkarske zveze FIBA Williamu Jonesu. Slednji je sodnikom dejal, naj le dajo sovjetski ekipi minuto odmora – ostale so še tri sekunde.

Bodo sodniki vrnili na semafor še tri sekunde?

Getty Images

»Kaj vas skrbi? To je ogromno časa! Lahko zmagamo, ali pa pač izgubimo,« je takrat govoril svojim igralcem selektor Vladimir Kondrašin. Američani so pozneje v spominih govorili, da so takrat »slabo razumeli, kaj se dogaja«.

Ponovno začeti z igro jim prav tako ni takoj uspelo. Ekipa ni mogla normalno začeti z napadom, dokler niso na semaforju pravilno nastavili časa. Joseph Blatter, ki je takrat skrbel za sekunde (da, to je točno tisti Blatter, ki je od leta 1998 vodil nogometno zvezo FIFA in leta 2015 odšel s položaja zaradi korupcijskega škandala), se ni takoj znašel s tipkami, ki upravljajo čas.

Potem pa je žoga prišla v igro tako, da so Sovjeti izvedli najbolj točno možno podajo Aleksandru Belovu preko celotnega igrišča. »Prikazal sem lažni gib, nato pa sem se naglo obrnil in se prebil proti košu. Podaja je bila čudovita. Pod košem sem se znašel popolnoma sam. Še pogledal sem nazaj in nikogar ni bilo. In zelo natančno sem z desno roko zabil,« se je spominjal Belov. V zadnjih treh sekundah je sovjetska reprezentanca vzela zmago iz rok ZDA.

Člani ameriškega "Dream Teama" po porazu

Getty Images

Kaj se je zgodilo potem?

Po tekmi so si ZDA vso noč prizadevale spodbijati pravilnost odločitve o minuti odmora in s tem potek zadnjih sekund tekme. Glasovanje, ki so ga v ZDA označili za »politični lobi socialističnega bloka v aparatu FIBE«, pa je potrdilo rezultat v korist Sovjetov. Američani iz protesta sploh niso prišli na podelitev in niso prevzeli srebrnih medalj.

Američani so bojkotirali podelitev medalj, bronasto kolajno je osvojila Kuba.

Getty Images

Leta 2002 je televizijski kanal HBO Sport posnel dokumentarni film 03 FromGold, kjer so dogajanje z ameriškega stališča označili za »najhujšo perverzijo načel fair play-ja, ki jo je doživela katerakoli športna ekipa« ter hkrati obsodili vmešavanje tretjih ljudi v igro in pritisk na sodnike. Po mnenju avtorjev dokumentarca niti svetovalec Baškin niti William Jones iz FIBE niso imeli nobene pravice, da se vmešavajo v igro in naročajo sodnikom, kaj morajo narediti. Delo upravljalca semaforja in trikratno vpeljevanje žoge v igro so prav tako vzbujali sumi, da je šlo za nameren poskus vplivanja na rezultat.

Junak tekme Aleksander Belov se je pet let po Münchnu znašel v središču carinskega škandala, ko so pri poskusu odhoda iz Sovjetske zveze v njegovi torbi našli ikono in ga obtožili tihotapljenja. Takrat je Belov že vedel, da ima redko bolezen – srčni sarkom. Samo eno leto po procesu je umrl v starosti 26 let. Sovjetski košarkar je postal prvi Neameričan v košarkarski Dvorani slavnih (Hall of Fame), FIBA pa ga je celo priznala za najboljšega košarkarja vseh časov.

Aleksander Belov, 10. september 1972

Getty Images

Sovjetski in ruski šport sta imela poleg te zgodbe še veliko drugih dram. Spomnimo se samo vseh peripetij iz leta 2016. Več izveste tukaj!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.