Ruski genij barve in zvoka: Kandinski, učenec Slovenca Antona Ažbeta

Vasilij Kandinski je glavni predstavnik abstraktnega slikarstva, ruski genij, ki je ugotovil, kako v umetnosti preseči mejo mogočega. Bil pa je tudi učenec slovenskega umetniškega mojstra. Slikar Anton Ažbe je bil namreč prvi učitelj sicer že odraslega Kandinskega, ki se je v celoti posvečal umetnosti.

Kandinski je sveto verjel v utopične sanje ruske avantgarde o življenjski ustvarjalni sili, ki jo ima lahko umetnost. To je bila njegova vera, ki pa ni bila povezana le z estetiko, ampak z vero v ustvarjanje in v svojevrsten proces ustvarjanja, ki je navdihnjen od boga. Prav z njegovim delom Vse je dovoljeno ("Все дозволено") se je začela zgodovina abstraktnega slikarstva, ki je dodobra preobrazila kulturo modernega časa.

Pravnik Kandinski se je odločil, da postane slikar

Sredi laikov obstaja mnenje, da so umetniki avantgarde, še posebej pa abstraktni umetniki, nori. Zgodba Kandinskega, ki je v sredini svojega življenja naredil »obrat za 180 stopinj«, popolnoma ustreza zgoraj zapisanemu mnenju. Ko je bil star 30 let in je bil diplomirani pravnik, ko je njegova kariera cvetela (bil je docent na Moskovski univerzi in prejel je ponudbo za profesuro na Derptinski univerzi), se je Kandinski odločil, da se bo v celoti in resno posvetil le slikarstvu. Vendarle to ni bila zmedena ali nepremišljena odločitev. Kandinski je našel harmonijo s seboj – umetnikom, postal je pogumen novator.

Osnovno slikarsko (in glasbeno) znanje je Kandinski prejel že v mladosti, v Odesi. Vseeno mladostniško znanje o slikarstvu ni bilo odločilno, da bi se Kandinski s tem ukvarjal vse življenje. Leta 1896 je odšel iz Moskve v München in se vpisal na umetniški krožek, ki ga je vodil slovenski umetnik Anton Ažbe.

»Mali Ažbе«, najboljši učitelj v Münchnu

Kandinski ni bil edini ruski umetnik, ki se je učil pri Ažbetu. Pri njem so se učila znana imena, kot so Kuzma Petrov Vodkin, Igor Grabar in David Burljuk.

Ažbe je bil odličen pedagog, ki je svoj sistem poučevanja razvil sam. Učence je učil po svojem znamenitem »principu krogle«. Princip, ki so ga morali upoštevati vsi, se je glasil takole: »Vse, kar je bliže, nam je svetlejše, vse, kar je oddaljeno od nas, je temnejše. Vse, kar je bliže viru svetlobe, je svetlejše kot to, kar je bolj odmaknjeno od vira svetlobe in je zato temnejše.«

Ob 8. februarju smo pripravili še en prispevek o Matiji Murku in Rusiji, ki ga najdete tukaj.

Ažbe je od svojih učencev tudi zahteval, da barv na paleti med seboj ne mešajo, ampak jih nanašajo na platno posamezno. Menil je, da se tako v očeh gledalca barve same zmešajo in dajo jasno barvno sliko, če pa jih zmešamo na paleti, nastane samo umazanija. Njegov način slikanja je bil blizu impresionistom in ravno impresionistična razstava v Moskvi leta 1895 je spodbudila Kandinskega, da se posveti umetnosti.

Tudi slikar Igor Grabar se spominja, da so mu takoj po prihodu v München svetovali Antona Ažbeta, češ da je najboljši v svoji stroki, odličen pedagog in človek. Šola »Malega Ažbeta« je najboljša, nihče v mestu ne riše bolje kot prav on.

Kandinski se je pri Ažbetu učil umetnosti forme in linije na platnu, posebnosti anatomije človeškega telesa ter skice narave. Prav v njegovem ateljeju (Ažbetovem) se je rojeval bodoči svetovno znani slikar.

Zlitje vzhodnih in zahodnih kultur

Kandinski je večino časa ustvarjal na Zahodu, sploh v Nemčiji in Franciji. Po besedah Kandinskega so korenine njegovega ustvarjanja v lastni nacionalni kulturi. Če želimo do potankosti razumeti njegovo ustvarjanje, moramo besedno nameniti tudi njegovim sorodnikom, korenine katerih segajo od Mongolije do Baltske Nemčije. Lahko bi rekli, da so se v Kandinskem zlile vzhodne in zahodne kulture.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Kljub temu, da je bil Kandinski navdušen nad zahodno kulturo, se ruske krajine in preprosto kmečko življenje nikoli niso umaknili iz njegovega ustvarjanja, saj so bili vir navdiha. Še v času študija je Kandinski obiskal Vologodsko regijo (severna Rusija), kjer je bil očaran nad lepoto severne narave in živimi barvami kmečkih izb. Takrat je v dnevniku zapisal: »Nikoli se ne bodo iz mojega spomina porazgubile podobe velikih barvastih izb z velikimi samovarji na oknih. Splezal sem na podstrešje in splezal sem v slikarstvo!«

Strastno je imel rad Moskvo. »Moskva so glasbene vilice mojega ustvarjanja« je zapisal umetnik.

Od leta 1914 do leta 1921 je Kandinski delal v Rusiji (zaradi prve svetovne vojne je moral zapustiti Nemčijo) z vodilnimi avantgardisti, kjer je vlogo glavnega idealista prevzel Kazimir Maljevič. Ideje Kandinskega so bile zanje preveč zahodnjaške. Maljevič je imel totalitarne poglede na umetnost in je tako tudi ustvarjal, medtem ko je bil Kandinski že po duši romantik. Njegova umetnost je bila preveč svobodna za realnost Rusije po revoluciji.

Jeseni leta 1917 je Kandinski nanizal celo vrsto abstraktnih umetniških del: Somračno, Zmedeno, Moder greben. Že poimenovanja slik povedno, kakšno vzdušje predstavljajo.

Leta 1921 je Kandinski zapustil Rusijo. Od leta 1924 je predaval v Bauhausu, znameniti visoki šoli za arhitekturo, oblikovanje in umetniško konstruiranje.

Začne se najbolj ustvarjalno obdobje umetnika. Od leta 1926 do 1932 je Kandinski ustvaril več kot 500 slik in grafičnih del. Najbolj znano delo je Rumena – rdeča – modra.

Kakšne barve so zvoki?

Barve igrajo pri ustvarjanju Kandinskega odločilno vlogo. Že ko je imel tri leta je bila barva zanj pomembnejša od oblike (podrobno o tem piše v svojih knjigah o teoriji umetnosti). Vsaka barva ima svoj simbol: rumena zanj barva agresije in dominance, modra je barva duhovnosti in globine. Poleg tega je barve Kandinski asociiral z zvoki. Vsaka barva in vsaka oblika na njegovih platnih ima svoj notranji zvok in svojo notranjo dinamiko.

Kandinski je med poslušanjem Vagnerjeve opere Lorelaj, ki je vplivala na njegovo odločitev, da postane umtnik, razmišljal: "Violine, globoki basi in vsi duhovni instrumenti so v meni prebudili vso silo, ki jo ponujajo večerne ure, v mislih sem videl vse svoje barve, stale so pred mojimi očmi. Nesmiselne linije so nastajale pred menoj".

Leta 1911 je po koncertu Šenberga v dveh dneh ustvaril delo "Impresija III (koncert)".

Vsaka umetniška melodija na platnih Kandinskega stremi k temu, da bi našla, podobno kot glasba, direktno pot do gledalca. Umetniška dela Kandinskega so tako zelo podobna glasbi.

Poglejte še: 10 mojstrovin iz Tretjakovske galerije, ki jih morate videti