8. aprila ob 18.18, nekje na nekem polju sladkornega trsa, na južni meji Republike Kalmikije v Rusiji, stoji ruski športnik, ki je ravno končal svoj ultramaraton. Dmitrij Erohin je tokrat pretekel skoraj 600 kilometrov od skrajnega severa do skrajnega juga Kalmikije, v 7 dneh, 10 urah in 48 minutah. Pretekel je okoli 85 kilometrov na dan.
Za 38-letnika to še zdaleč ni prvi ultramaraton. Odkar se je leta 2006 začel zanimati za tek, je Dmitrij pretekel že preko 150 maratonov in ultramaratonov, tudi 250-kilometrski Marathon des Sables v Sahari, 26-dnevni maraton od Moskve do Sočija (2014, 1700 km) in Everest Marathon (2017), kjer je pretekel 60 km od prvega kampa za Everest do vasi Namče Bazaar.
Kako mu je to uspelo? In zakaj to sploh počne?
Ambicije in izzivi
Dmitrij se je rodil v mestu Novokuzneck v regiji Kemerovo (cca. 3700 km vzhodno od Moskve), po poklicu je pravnik. Za tek se je navdušil pri 25 letih, k temu pa je močno pripomogla knjiga Beg na pomoč (Beg v pomošč), ki jo je napisal znani ruski tekač Andrej Čirkov, znan po tem, da je začel teči pri 52 (!) letih.
»Nisem se maral ukvarjati s športom, a me je navdahnila zgodba (Čirkova) in sem si takoj zastavil načrt treningov ter izbral ugoden datum za maraton, ki se je skladal s 100-dnevnim obdobjem, svoj načrt sem uresničil v 96 dneh,« pripoveduje Dmitrij. Ta knjiga je navdušila tudi za ultramaratone (teki nad 42,2 km) in hitro je začel razmišljati, da zamenja asfalt za »trail« teke po gorah in puščavah.
Pred svojim potovanjem v Saharo leta 2013 je Dmitrij že pretekel več maratonov v Rusiji in Ukrajini, vendar je bil saharski Marathon des Sables ena od največjih preizkušenj v njegovem življenju zaradi vročega podnebja in težavami pri oskrbi s hrano. Glavni vir kalorij na poti mu je predstavlja mast, ki pa se je že drugi dan stopila zaradi vročine, zato bi bil naslednje štiri dni obsojen na tek skoraj brez hrane, če mu ne bi pomagal rojak Vladimir Vološin, ki je z njim delil svoje zaloge. Erohin je prišel na cilj kot 43., tisto leto najboljši rezultat med ruskimi tekmovalci. Če ne bi bilo teh zapletov s hrano, bi se najbrž uvrstil med najboljšo trideseterico.
Leta 2016 si je Dmitrij zastavil še eno nalogo – tek okrog Bajkalskega jezera. Šlo je za akcijo osveščanja javnosti o nevarnostih, ki pretijo tamkajšnjemu okolju. Imel je precej naporno pot, nekaj dni je moral teči blizu gorečega gozda, dvakrat je pregnal medveda! Po 28 dneh po naravi in 1200 kilometrih so ga morali odpeljati v bolnišnico zaradi klopnega meningoencefalitisa. Vendar ni obupal in si je v prihodnje zastavil nove ambiciozne tekaške načrte.
Zakaj še kar vztraja?
Mnogim se zdi tek precej dolgočasna dejavnost, pri ultramaratonskih tekih pa na tekmovalce prežijo še velik telesni napor, bolezni in vremenske razmere, zato je takšen šport še manj privlačen. Za Dmitrija in druge navdušence (v Rusiji njihovo število raste) dejavniki tveganja delajo vse skupaj samo še bolj zanimivo.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Lani je Dmitrij tekel od severa do juga otoka Sahalin in premagal 1200 m v samo 20 dneh, tj. pretekel je cca. 60 km na dan preko rek in divjih gozdov, na poti pa se je nastanjal v hotelih in gostiščih.
»Med tekom sem pozoren, kam stopam, razmišljam o poti in ocenjujem svoje fizično stanje,« je za Russia Beyond rekel Dmitrij, ki je sicer polno zaposlen pri revizorskem podjetju.
Vsakič, ko si zastavi nov maraton, svoj tek posveti tudi kakšnemu posebnemu poslanstvu. Na maratonu Moskva-Soči je denimo zbiral denar za žrtve srčne kapi, njegov tek v Kalmikiji pa je bil posvečen zaščiti sajge, ogrožene živalske vrste iz rodu antilop.
Dmitrij poleg tega še svetuje in trenira tiste, ki čutijo podobno željo po teku. »Od leta 2008 sem treniral ljudi, nekatere redno, drugim sem zgolj dajal nasvete in smernice. To počnem zastonj, za dobro promocije kulture teka v državi,« pojasnjuje.
Ali to zmorem tudi jaz?
Priprave na maratone in ultramaratone niso mačji kašelj. Ne samo, da so potrebne določene tekaške izkušnje in krepko zdravje (močne noge, srce in ožilje, imunski sistem, psihološka stabilnost in vzdržljivost), potrebujemo tudi dobro opremo in sposobnost vnaprejšnjega načrtovanja samega teka, vseh potreb po hrani in vodi ter prenočišč.
Na dolgih razdaljah je pomembno, da je vse načrtovano vnaprej, da je pot raziskana in da smo pripravljeni na vse. »V Kalmikiji se je denimo moja pot izkazala za daljšo, kot sem načrtoval, saj sem moral zaobiti svojo prvotno pot, ki je šla skozi stepo. Slednja se namreč še ni izsušila in je bilo tam še mokro, kot je to značilno za pozno zimo. Tako sem tekel 120 km dlje od prvotno načrtovane razdalje,« se spominja Erohin. Na svoj naslednji maraton gre od 14. do 27. maja, ko bo tekel preko 10 mest ruskega Zlatega prstana na 900-kilometrski poti.
»Moraš imeti živčni sistem, ki prenaša monotonost. Obstajajo ljudje, ki fizično ne zmorejo teči dolgo časa. V takšnih primerih predlagam tek na razdalji 1 kilometer, v zadnjih 50 do 100 metrih pa se lahko prisilite, da tečete hitreje, da se bolj 'iztrošite'. Lahko poskušate teči z glasbo ali avdio knjigo,« priporoča naš sogovornik.
Dmitrij je prepričan, da preprostega recepta za uspeh ni. »Sem močan zagovornik rednih treningov, vsaj 15-20 km na dan za izboljševanje vzdržljivosti. Za tiste, ki še razmišljate, da bi začeli s tekom, priporočam previdnost. Novinci lahko pretiravajo in si s tem škodujejo, ključno je, da ne hitite. Pomagajo lahko redni treningi in kakšni posnetki na YouTube,« še razmišlja ruski ultramaratonec.
Spoznajte še: Od najtežjega do najbolj puhastega: 5 nenavadnih maratonov v Rusiji