Kako slovenski umetniki in ruska raketna znanost odpirajo pot v globoko vesolje

Pixabay
Ruska vesoljska korporacija Roskosmos je dala zeleno luč projektu slovenske postgravitacijske umetniške skupine v sodelovanju z ZRC SAZU in ruskim vesoljskim sektorjem. Na kratko povzemamo, kakšen bo slovensko-ruski satelit, kako se bosta združila umetnost in robotika ter kaj imajo z vsem tem črvi.

Umetniki in kozmonavti

Dragan Živadinov s slovenske in Irina Sokolova z ruske strani sta 23. maja 2018 na tiskovni konferenci v prostorih javnega prostora OSMO/ZA v Ljubljani podrobno predstavila dosedanji potek projekta in načrte za prihodnost. Spomnimo, da gre za izstrelitev prvega znanstveno-umetniškega satelita (UMBOT::MG), plod slovenskih zamisli z rusko podporo, v kateri bosta znanost in umetnost delovali z roko v roki v odkrivanju temeljnih vprašanj o človekovem obstoju, čeprav znanost in umetnost danes še vedno pogosto obravnavamo kot malo nasprotujoči si področji.

Tiskovna konferenca je imela svečan značaj. Roskosmos je namreč pred kratkim odobril vso potrebno dokumentacijo za izvedbo projekta v praksi. Živadinov je izrazil še posebno zadovoljstvo, da je zadnji podpis osebno prispeval znani kozmonavt Sergej Krikaljov, danes izvršni direktor Roskosmosa za vesoljske programe s posadko. Med vsemi strokovnjaki, ki so se seznanili s projektom in potrdili njegovo perspektivnost, je tudi Jurij Baturin, ki je bil dvakrat v vesolju ter je od prvega dne z lastnimi prispevki podpiral ideje kulturalizacije vesolja in kozmifikacijo umetnosti, ki imajo že približno dvajsetletno zgodovino.

Stroji in gledališče

Pri oblikovanju projekta je bilo pomembno, da bo imel takšen eksperiment koristno vlogo za Rusijo, Slovenijo in človeštvo nasploh, kar je bilo večkrat poudarjeno v uradnih pismih vseh akterjev. Več o delovanju satelita in njegovem miselno-filozofskem ozadju izveste v tem prispevku. Če na kratko povzamemo umetniški del: Na vsakih deset let se ponavlja gledališka predstava Noordung 1995:2045, v poznejši ponovitvi pa pokojne igralce iz prvotnega nastopa, ki do novega nastopa umrejo, zamenjujejo daljinsko vodeni znaki (tehnološki nadomestki), ki med predstavo na odru izvajajo vlogo pokojne osebe.

Pokojni igralci bodo lahko na odru »oživeli« ravno s pomočjo umetniških satelitov, ki bodo imeli shranjene podatke o resničnem konkretnem posamezniku in določene z njim povezane algoritme. Istočasno bo na satelitu potekal znanstveni eksperiment, ki bo s svojim delovanjem poganjal določeni algoritem in s tem v gibanje pognal mehatrone, ki se bodo gibali na odru na Zemlji in tako v umetniškem nastopu nadomeščali pokojne igralce – tako bodo tudi pokojni igralci posmrtno odigrali svoje vloge v predstavi. Kot je pojasnil Živadinov, prvi satelit, ki kot znak predstavlja prvo pokojno igralko Mileno Grm, predstavlja nekakšno »generalko«, medtem ko jih bo leta 2045 v zadnji predstavi hkrati delovalo 14, kot je bilo v prvotni predstavi igralcev. Satelit bo sicer precej majhen, velik kakšen meter, tehtal bo 3-5 kg, zaradi strogih tehnoloških standardov ruskega vesoljskega programa pa bo izdelan v Rusiji v eni od raketno-vesoljskih korporacij.

Dmitrij Dragun (Akademija Ciolkovskega) in Dragan Živadinov z maketo prvega umetniškega satelita oz. znakom pokojne igralke Milene Grm.

Tekom tega poletja bodo v Sloveniji sprogramirali tri algoritme: biografiko (celotna biografija igralke, replike na odru), biomehanika (zunanji izrazi, najrazličnejše obrazne mimike, v navezavi na ruskega gledališkega teoretika Vsevoloda Mejerholda) in biologika (DNK in skelet oz. prozorni blok gobaste kostnine igralke).

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna

Živadinov je novinarjem tudi posebej pojasnil, da je projekt nekomercialne narave in da bo satelit nameščen na ruskem modulu Mednarodne vesoljske postaje (ne bo poletel v vesolje s klasično nosilno raketo, ampak kot »prtljaga« ruskih kozmonavtov). Eksperiment bo potekal na postaji, pozneje pa bo organiziran vesoljski sprehod, na katerem bo kozmonavt simbolično izpustil umetniški del v orbito, iz katere bo sčasoma padel in zgorel v atmosferi, medtem ko se bo znanstveni del vrnil nazaj na Zemljo za nadaljnje preučevanje. Sprehod bo mogoče spremljati v neposrednem prenosu.

Črvi za raziskovanje oddaljenega vesolja

V okviru znanstvenega eksperimenta ZRC SAZU bodo s satelitom v vesolje poslani redki črvi Symsagittifera roscoffensis, ki so posebni zato, ker so po obnašanju in načinu življenja na meji med rastlinskim in živalskim svetom. Te živali za življenje ne potrebujejo hrane in se reproducirajo preko zelenih alg s fotosintezo, potrebujejo le svetlobo, vodo in alge, pojasnjuje Irina Sokolova, koordinatorka projekta na ruski strani.

Za vesoljske znanstvenike so zelo zanimivi, ker na nek način delujejo kot kozmonavt in vesoljska postaja hkrati – sami sebi ustvarjajo kisik in druge potrebne snovi, in s tem predstavljajo osnovo za preučevanje možnosti za preučevanje daljnega vesolja. Pojavlja se vprašanje, kaj se bo zgodilo v vesoljskih pogojih, ko se lahko voda v breztežnostnem prostoru razcepi, ali kaj bi se zgodilo brez alg. Pojavlja se vprašanje, s kakšnimi tehnološkimi sredstvi in pod kakšnimi drugimi pogoji bi lahko zagotovili, da bi premagali to težavo in bi lahko bitja v vesolju živela naprej, razlaga Sokolova.

Prvi del uspel, sledi praktična izvedba

Irina Sokolova je spomnila, da so se resnejši stiki med rusko in slovensko stranjo na projektu začeli septembra 2017, ko so postgravitacijski umetniki Dragan Živadinov, Dunja Župančič in Miha Turšič ob podpori slovenskega veleposlaništva v Moskvi pri Roskosmosu uradno izrazili željo za izstrelitev prvega slovenskega satelita v sodelovanju z Rusijo. Ruska vesoljska korporacija je preučila idejo, ki je predstavljala nekaj čisto novega, in naredila vrsto (pozitivnih) posvetov z ruskimi in slovenskimi strokovnjaki z več področij od vesoljskih tehnologij do kulturnih ministrstev, angažiral se je tudi slovenski veleposlanik v Rusiji Primož Šeligo.

Med pobudniki iz Postgravityart, Roskosmosa in tehnološke družbe Cinmaš so novembra 2017 in januarja 2018 v Moskvi potekali pogovori, na katerih je bila podrobneje določena oblika projekta, ki združuje umetniški del in biotehnološki eksperiment. To je sicer tudi v skladu s cilji Osmoze, ki si prizadeva v 21. stoletju združevati umetnost, znanost, tehnologije in humanistiko, ki se bodo do 22. stoletja "združile v novo znanje, ki še nima imena".

Zaenkrat je sicer še težko reči, kdaj točno bo satelit poletel v vesolje, saj bo za pravilno izvedbo potrebno rešiti še kar nekaj praktičnih vprašanj. Oba govorca zaenkrat nista želela napovedati točnega roka. Naslednji korak v zadnja usklajevanja načrtov in začetek praktičnega dela na satelitu UMBOT::MG se bo uradno začel 8. junija letos, ko bo v Ljubljani potekalo srečanje med slovenskimi in ruskimi znanstveniki o znanstvenem delu projekta. »Prvi, pripravljalni in posvetovalni del, je bil uspešno zaključen. Začenja se implementacija in razvoj projekta v praksi,« je dodala Sokolova.

Preberite še: Misija ExoMars: Kako Rusija in Evropa skupaj iščeta sledi življenja na rdečem planetu

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke