5 revolucionarnih inovacij sovjetske kinematografije

Arsenij Makov
Čeprav si je Hollywood že zelo zgodaj prilastil filmsko industrijo, so sovjetski režiserji izumili nekaj najnaprednejših in najprepoznavnejših filmskih tehnik, ki so v rabi vse do današnjega dne. Oglejmo si 5 revolucionarnih inovacij sovjetske kinematografije!

1. Prva filmska šola na svetu

Ruse je že od nekdaj privlačila filmska umetnost. Leta 1908 je ruska kinematografija s prvo filmsko ekranizacijo postala ena najstarejših na svetu. Leta 1913 je v Rusiji bilo že več kot 1.300 kinodvoran, v katerih so predvajali več kot 100 filmov, ki so močno zaznamovali evropsko in ameriško kinematografijo.

Revolucionarno vrenje prve polovice 20. stoletja je veliko režiserjev odgnalo v tujino in rusko kinematografijo pustilo v nezavidljivem položaju. A ne za dolgo. Nič nenavadnega – še sam Lenin je izjavil: »Brez filmske umetnosti pa res ne moremo!« Od leta 1919 naprej je filmska industrija bila v rokah države, ki je ustanovila prvo filmsko šolo – moskovski Vseruski državni kinematografski inštitut S. A. Gerasimova.

Sovjetsko vodstvo je filmsko industrijo zlorabljalo v populistične namene in si prizadevalo za realistično prikazovanje vsakdanjika. Filmski ustvarjalci so morali pozabiti na stare vzorce in slaviti novo komunistično stvarnost, zaradi pomanjkanja filmske opreme pa jim ni preostalo drugega, kot da izumijo nove teoretske in tehnološke metode.

2. Preporod dokumentarnega filma

Dokumentarci so igrali ključno vlogo v življenju sovjetske kinematografije.

Naj bo tako ali drugače, sovjetsko vodstvo z Leninom na čelu je filmskim ustvarjalcem pustilo precej proste roke in utrlo pot največjim filmskim strokovnjakom. Filmarji so lahko po mili volji eksperimentirali samo, če je končni izdelek bil razumljiv preprostemu človeku; umetnik ni bil nič drugega kot inženir, se pravi nepogrešljiv člen delavske verige.

Po zaslugi Dziga Vertova je kinematografijo preplavil tako imenovani socialistični realizem, ki je v dokumentarno produkcijo vnesel revolucionarne spremembe. Med snemanjem 23. dela Kino-Pravde  (Filmske resnice) se je Vertov posvetil snemanju vsakodnevnih, pogosto nezaigranih filmskih prizorov, in se karseda približal občinstvu, ki se je požvižgalo na – rečeno z njegovimi besedami –  predsovjetski »buržoazni slog«. Občinstvu se je še dodatno prikupil, ker je na koncu vseh epizod razkril svoje kontakne podatke.

Njegovo najznamenitejše delo Človek s kamero (1929) je filmska raziskava ustvarjalnega procesa. Njegov »surov« slog je navdihnil tudi kasnejša francoska filmska vala imenovana Cinema Verite in Nouvelle Vague. Režiser Steve McQueen je priznal, da je Vertov bil navdih za njegov z oskarjem nagrajeni film 12 let suženj.

Človek s kamero

3. Psihološka montaža

Kdor želi ustvariti dober psihološki film, mora biti odlično teoretsko podkovan. Lev Kulješov je dokazal, da je odziv občinstva odvisen predvsem od načina montaže. Svojo ikonično montažo je ustvaril s 3 prekinitvami prizora, v katerem nastopa brezizrazni moški; prizor najprej prekine s skledo juhe, drugič z mrtvim otrokom, tretjič pa s prikazom lepe ženske. Mimika nastopajočega zaživi šele v skupni montaži (gl. spodnji posnetek).

Kulješov je nazorno prikazal, da posamezne sekvence osmisli šele filmska celota, kar je povzročilo pravo pravcato tehnično revolucijo in navdihnilo posnemovalce, med katerimi je tudi Alfred Hitchcock.

Kulješovov efekt

4. Intelektualna montaža

Najmočnejši vpliv na filmsko industrijo je –  z vsem spoštovanjem do Coppolovega navdihujočega filma o vietnamski vojni Apokalipsa zdaj iz l. 1979 in do De Palmove mafijske klasike  Nedotakljivi –  nedvomno imela Eisensteinova Oklepnica Potemkin.

Eisensteinov unikatni montažni postopek je brez primere v filmski zgodovini: njegovo  razbijanje filmskih sekvenc z ritmično in zvočno montažo  je postalo zaščitni znak tako imenovane intelektualne montaže.

Z »intelektualno montažo« je navidez nepovezane prizore združil v kompleksno celoto, o čemer priča tudi njegov znameniti film Stavka  (1925), razklan med zakolom bika in policijskim napadom na delavce.

5. Poetična montaža

Sovjetskemu režiserju in izumitelju tako imenovanega poetičnega filma Andreju Tarkovskemu so velikokrat rekli kar filmski poet. Njegova nereligiozna filmska transcendenca je z nenehnimi prehodi iz duhovnega v realni svet korenito preoblikovala dojemanje sedme umetnosti.

Ker je režiserjev oče bil pesnik, ni nič čudnega, da so njegovi filmi polni poezije. Njegove eksperimentalne filme so kmalu posvojili tudi ljubitelji osrednjega filmskega toka in svetovni kritiki.

Tarkovskega je občudoval tudi njegov vzornik – znameniti režiser Ingmar Bergman. Tarkovskega je nekoč opisal kot »največjega režiserja, ki je izumil novo filmsko govorico, v kateri je življenje samo sanjski odsev«.

Tarkovski še danes več kot očitno navdihuje Larsa von Trierja, ki se je sovjetskemu režiserju poklonil s filmskim hommagem.

 Vzporedni prikaz filmskih prizorov Larsa von Trierja in Tarkovskega

 

Oglejte si, katere sovjetske in ruske filme priporoča harvardska univerza!

 

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke