Še danes aktualne: življenjske modrosti Čehova, Dostojevskega in Tolstoja

Anton Čehov: Življenje je življenje, nič drugega ne vemo

Malo pred smrtjo je Čehov pisal svoji ženi Olgi Knipper: »Sprašuješ: Kaj je življenje? To je tako brezveze, kot da bi vprašala: Kaj je korenček? Korenček je korenček, nič drugega ne vemo.«

Poudarjal je, da med življenjem in človekovo predstavo o življenju ni ničesar vmes. Kaj pa, če v resnici ni nobene višje ideje, ki bi upravičevala človekov obstoj?

Čehov je bil mnenja, da »če življenje že ima smisel in cilj, ta smisel in cilj gotovo nista v naši sreči, ampak v nečem bolj razumnem in velikem.«

Pisatelj je trdil, da je človek srečen, dokler ne vidi slabih stvari in ne sliši slabih stvari, ki jih doživljajo drugi. Žal mu je bilo, da vsak srečen človek nima za vrati koga s kladivom, ki bi ga s svojim udarcem spomnil na to. (Danes bi to »kladivo« lahko bil kar Facebook, mar ne?)

Fjodor Dostojevski: Človek ni vedno to, kar govori na glas

Človek sodobnega časa najde na internetu ogromno količino informacij. Ampak tudi če se te informacije naprej širijo svobodno, to ne nujno pomeni, da se človek z njimi strinja.

Lik v romanu Bratje Karamazovi je rekel: »Širok je človek, celo preširok, jaz bi ga zožil.« Presenečen je bil, kako lahko v istem človeku sobivajo misli, ki so si povsem nasprotne med seboj.

Primer takšnih miselnih protislovij najdemo v romanu Besi. Stavrogin v dialogu s Šatovim prizna, da je ateist. Šatov poskuša pokazati, da njegov nasprotnik laže. Spominja na Stavroginove izreke izpred dveh let, da so Rusi narod »bogonoscev« in da »ateist takoj preneha biti Rus«.

»A niste vi meni govorili, da če bi vam matematično dokazali, da resnica ni v Kristusu, bi vi še naprej zavestno ostali s Kristusom, tudi če v njem ni resnica?« je Šatov kričal Stavroginu.

Mimogrede, ta izrek o Kristusu najdemo v osebnih pismih Dostojevskega.

Lev Tolstoj: Vse je ničevo, sreča pa je v preprostem

Tolstoj se v svojih romanih namerno umika od sodobnosti, saj po njegovem mnenju vse to minuto aktualne stvari umirajo in niso nič vredne.

V njegovem svetovnem nazoru imata osrednje mesto morala in nravstvenost, Tolstoj pa je prepričan, da je z vsakim civilizacijskim razvojem človek samo še hujše: ljudje ne seksajo več samo zaradi razmnoževanja, ne dajejo nase obleke samo zato, da jih ne zebe. Pisatelj je hotel svoje like spraviti iz ustaljenih krogov in jih vrniti k naravnemu in preprostemu življenju.

Ranjeni Andrej Bolkonski v Vojni in miru pade in se znajde v zanj neobičajnem položaju – leži s hrbtom proti tlom. Gleda v nebo in se čudi: Kako prej nisem videl tega visokega neba? Srečen je, da ga je spoznal. Tukaj si zastavi vprašanje, zakaj so se šli sploh bojevat s Francozi, zakaj so kričali, tekali, zakaj sploh vse to?! »Vse je prazno, vse je prevara, vse razen tega neskončnega neba.«

V Ani Karenini žena brata glavne junakinje opazi moževo prevaro in kot dokaz predstavi zapisek. Vendar pa moža-prevaranta ni toliko mučilo samo dejanje, ampak to, kako je na to odreagiral.

»To minuto se je z njim zgodilo to, kar se zgodi z ljudmi, ko drugi ugotovijo, da so storili nekaj preveč sramotnega. Ni znal prilagoditi svojega obraza situaciji, v kateri se je znašel pred ženo, ko je bila razkrita njegova krivda. Namesto, da bi se pokesal, odrekel, opravičeval, prosil odpuščanja, vsaj ravnodušen bi lahko ostal – vse bi bilo boljše od tega, kar je naredil on! – je njegov obraz nehote dobil običajen, dobrovoljen in zato neumen nasmešek.«

Med vsemi družbenimi navadami, ob vseh inovacijah in nenehnih spremembah, nas Tolstoj poskuša malo ustaviti in nas sprašuje: Kje pa je pravi človek?

Russia Beyond se zahvaljuje Dmitriju Bakuju in sodelujočim v projektu »Živa razprava« za pomoč pri pripravi prispevka.

Preberite še: Družinsko drevo Leva Nikolajeviča Tolstoja in njegova protislovja