Vrvohodci Dagestana: tradicija, stara dve stoletji

Kavkaško vas Aul obkrožajo prelepe gore. Med sprehodom po okolici se vam bodo razkrili prizori, ob katerih vam bo zastal dih. Obvezno pa morate spoznati tudi lokalne vrvohodce, saj ta tradicija izvira ravno tukaj. Takole v Dagestanu že dvesto let hodijo po vrveh.

Do vasi Covkra-1 lahko pridete z avtomobilom iz Mahačkale (prestolnice Dagestana). Pot lahko traja tudi do 3 ure, najprej po asfaltirani cesti, nato pa po planinskih serpentinah.

Vas se nahaja na okoli 2.000 metrov nadmorske višine. Aul (kavkaško vas) obkrožajo prelepe gore. Med sprehodom po okolici se vam bodo razkrili prizori, ob katerih vam bo zastal dih. Obvezno morate spoznati lokalne vrvohodce, saj ta tradicija izvira ravno tukaj.

Kako in kdaj točno se je v vasi pojavilo vrvohodstvo, ni znano. Celo domačini in direktor tamkajšnje šole za hojo po vrvi ne morejo natančno odgovoriti na to vprašanje, se pa vsi strinjajo, da se je ta veščina pri njih pojavila več kot 200 let nazaj.

Dagestanski vrvohodci so znani po vsem svetu. Nastopajo na najrazličnejših predstavah, v cirkusih in na vseh mogočih predstavah veščin. Hojo po vrvi naj bi v sovjetskih časih spodbujali kot umetnost, istočasno pa se je pojavila v nekaterih dagestanskih vaseh.

Hoja po vrvi je bila tukaj svoj čas zelo priljubljena. Leta pri tem niso igrala bistvene vloge, saj so se s tem ukvarjali tako najmlajši kot najstarejši. A časi se spreminjajo in danes se mnogi prebivalci vasi selijo v druge dele republike, večinoma v Mahačkalo. Danes več ne moremo trditi, da vsa vas ve, kako hoditi po vrvi.

Čeprav danes mnogi mladi obiskuje šolo za vrvohodce, so do sredine 90. let to veščino učili že v sklopu športne vzgoje. Mnogi otroci so se seznanili s skrivnostmi vrvohodstva, starejši pa se spominjajo časov, ko na vrveh skorajda ni bilo prostora, tako se je trlo ljudi.

Najbolj nadarjene zaposlujejo cirkuške skupine. Če to podprejo še starši, se življenje njihovih otrok korenito spremeni, začnejo redno trenirati, se vozijo na gostovanja, nekateri pa dosežejo tudi svetovno slavo.

Gorska vasica danes počasi izumira, z njo pa tudi sama umetnost hoje po vrveh. Kljub temu vrvohodci še zmeraj obstajajo, njihove predstave pa ob praznikih pritegnejo množice radovednih gledalcev.

V gorski vasici ni ne hostlov ne prenočišč, a za goste se vedno najde streha nad glavo. Prebivalci Dagestana so gostoljubni do te mere, da so se sposobni med sabo tudi spreti okoli tega, kdo je boljši gostitelj. Sodeč po napol porušenih hišah je vas videla že boljše čase, a še vedno ni izumrla. Še posebej ob praznikih se tukaj združujejo prebivalci vseh okoliških vasi.

Smo vas navdušili za potovanje v Dagestan? Preberite pred tem še nekaj koristnih napotkov!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke