Fjodor Šaljapin: legendarni ruski pevec in prvi ljudski umetnik sovjetske republike

Zveza fotoumetnikov Rusije/russiainphoto.ru
Fjodor Šaljapin je kot prvi dobil naziv ljudskega umetnika sovjetske države, hkrati pa si je prislužil tudi zvezdo na Hollywoodskem pločniku slavnih.
  1. Kmet v najboljšem gledališču imperija

»Ostajam v postelji, berem in se spominjam preteklosti: gledališča, mesta, trpljenja in uspehi. Koliko vlog sem odigral! Zdi se, da ne tako slabo. Toliko o kmetu …« je pisal Šaljapin v enem od svojih pisem tik pred svojo smrtjo leta 1938.

Šaljapin je prihajal iz množic nižjih slojev in to je človeka zelo zaznamovalo v Carski Rusiji. Vendar je kljub pomanjkanju uveljavljenega pedigreja postal izredno priljubljen in njegov edinstven odmeven bas so lahko poslušali v najboljših ruskih operah. Car ga je označil za Solo pevca Njegovega Veličanstva. Po revoluciji leta 1917 je postal umetniški direktor Mariinskega teatra v Petrogradu, ki je bil med najuglednejšimi v državi.

Njegov glas so zelo hvalili na Zahodu in leta 1901 je imel senzacionalen debi v milanski La Scali. Pravijo, da je bil Šaljapinov nastop ena od glavnih atrakcij Ruskih sezon Sergeja Djagileva v Parizu, kjer je Evropa odkrila rusko umetnost. Šaljapin je bil visoke rasti in glasen, v očeh mnogih tujcev je postal nekakšen simbol Rusije.

Ključ uspeha je bil v tem, da je bil Šaljapin poleg petja tudi dober igralec. Občinstvo je navdušil s svojim umetniškim temperamentom, odlično je odigral svoje tragične dele, kot so Mefisto, Don Kihot ali Boris Gudunov.

  1. Od obupa do slave

Portret F. I. Šaljapina, Nižni Novgorod

Šaljapin je začel peti v cerkvenem zboru pri devetih letih, pri dvanajstih pa ga je navdušila opera, ko jo je prvič videl in slišal v ruskem provincialnem gledališču. Pozneje je nastopal v potujočem gledališču, ki je bilo veliko na poti. Vendar je bil pogosto brez denarja, obupan in razmišljal je o samomoru.

Stvari so se spremenile, ko je dobil povabilo v Rusko zasebno opero znamenitega ruskega filantropa Save Mamotova. Konec 90. let 19. stoletja je postal zvezda in njegova slava je potem samo še rasla. Toda nikoli ni pozabil na svoje zgodnje dni, pozneje se je spominjal, kako je njegova mama umrla od lakote.

  1. Kritike liberalnega izobraženstva

Ruski operni pevec Fjodor Šaljapin v vlogi Borisa Gudunova

Ko je postal slaven, je začel živeti življenje, ki so ga mnogi imeli za hedonistično. Hkrati je slovel kot oseba, ki je blizu običajnim ljudem. Poleg opere je rad pel ljudske pesmi, kot sta Po Piterski ali Dubinuška.

Eden od njegovih najbližjih prijateljev je bil pisatelj Maksim Gorki, ki je simpatiziral z radikalnimi levičarji in njihovemu etosu služenja garaškim množicam. Tudi Šaljapin je podpiral idejo o revoluciji, tako kot mnogi ljudje tistega časa. Vendar pa je padel v nemilost v očeh velikega dela izobražencev takratne ruske družbe.

Ko je leta 1911 nastopal v Mariinskem gledališču in ga je med publiko gledal tudi car Nikolaj II., ga je občinstvo prosilo, naj zapoje rusko državno himno. Šaljapin je ubogal in počepnil na eno koleno. Takrat mu je car odobril nov naziv.

Sledil je besen škandal. Mnoge ruske slavne osebnosti so ga žalile in zbadale. Za mnoge Ruse je bil car reakcionarna figura in Šaljapin je potreboval več let, da si je povrnil ugled.

  1. Težko je zapustil Rusijo

Fjodor Šaljapin in njegov portret

Šaljapin se je navadil življenja v luksuzu in je imel težave pri preživljanju revolucije 1917 in tegob ruske državljanske vojne. Včasih so mu za nastope plačali z vrečo krompirja. Skrbelo ga je tudi za njegove otroke – imel jih je 11.

Nove sovjetske oblasti so imele do njega ambivalenten odnos. Po eni strani so ravno njega razglasile za prvega Ljudskega umetnika sovjetske republike, po drugi strani pa so ga imele za »buržoazni element«. Njegovo imetje so zaplenili in preiskali njegovo stanovanje. Tako je Šaljapin začel razmišljati o izselitvi.

Pozneje je priznal, da je bila to težka odločitev. »Takrat se mi je zdelo, da bi bilo to v prvi vrsti nepošteno do mene: 'Hotel si revolucijo, nosil si rdeči trak in jedel si revolucionarno kašo,' sem si govoril. 'Zdaj ko je kaše zmanjkalo, pa si se odločil, da greš. To je slabo.'«

Leta 1921 je Šaljapin dobil dovoljenje, da zapusti Rusijo. Odpravil se je v ZDA, na koncu pa se nastanil v Franciji. Ni pa še bilo jasno, ali se bo vrnil v Rusijo ali ne. Nato se je zgodil incident, ki mu je dejansko za vedno onemogočil vrnitev v domovino. Leta 1927 se je pevec odločil, da pomaga otrokom ruskih izseljencev v Franciji, ki so večinoma prihajali iz belega gibanja, torej so bili politični nasprotniki boljševikov. Sovjetski tisk in nekateri pripadniki rdeče inteligence so to označili za Šaljapinovo odkrito podporo smrtnim sovražnikom Sovjetske zveze. Odvzeli so mu naziv ljudskega umetnika in sovjetsko državljanstvo. Govori se, da je pevec jokal, ko ga je sovjetski veleposlanik obvestil o tej odločitvi.

Vseeno Šaljapin je ostal zelo slaven do svoje smrti. Od leta 1921 je osem sezon pel v Metropolitanski operi, kjer je bil deležen uspeha in pohval kritikov. Znova se je spogledoval s filmom (igral je že v ruskem filmu Ivan Grozni) in se pojavil v hollywoodskem Don Kihotu.

Pogreb Fjodorja Šaljapina leta 1938, krsto nosi Boris Šaljapin (levo, z očali)

Sovjetski naziv so mu vrnili šele leta 1991, leta 1994 pa so njegov pepel pripeljali nazaj v Rusijo.

Preberite še:

Ruski operni pevec Dmitrij Hvorostovski: po čem se bomo spominjali pokojne legende

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke