Klasiki ruske književnosti za začetnike

Prizor iz filma Večeri na pristavi blizu Dikanjke (1962)

Prizor iz filma Večeri na pristavi blizu Dikanjke (1962)

Russian Look
Težko se je kar takoj lotiti Vojne in miru ali Bratov Karamazovih. Predstavljamo krajša, a nič manj genialna dela velikih ruskih pisateljev, s katerimi lahko lažje vstopite v svet ruske književnosti.

Branje del ruskih pisateljev je odlična ideja. Ruska književnost je med največjimi na svetu in v njej boste gotovo našli kaj po svojem okusu. Obstaja pa težava, da so mnogi ruski romani na slabem glasu zaradi velikega števila strani. Samo spomnimo se na gromozansko Vojno in mir Leva Tolstoja, ob katerem mnogi zasovražijo Tolstoja, ruske klasike in same sebe.

Mi ponujamo rešitev. Začnite najprej s čim enostavnejšim, a nikakor ne slabim. Spodaj dobite seznamček ruskih knjig, ki razkrivajo mojstrstvo ruskih avtorjev, a hkrati ne mečejo pred vas nešteto strani gosto natiskanega besedila. Lahko jih preberete v ruskem ali slovenskem jeziku, po želji.

1. Večeri na pristavi blizu Dikanjke (Nikolaj Gogolj, 1832)

Zbirka pripovedi še mladega Nikolaja Gogolja vam bo pričarala slikovit svet Ukrajine 19. stoletja (ko je bila ta še del Ruskega imperija). Zgodbe temeljijo na ukrajinski folklori, s katero je bil Gogolj dobro seznanjen. Pisatelj je bil namreč tudi sam rojen v Ukrajini, čeprav je velik del življenja preživel v Rusiji in ga danes pretežno označujemo za ruskega pisatelja.

To je zelo zabavno čtivo s čisto fantazijo. Izvemo na primer, kako je na božični večer hrabri kozak zajahal hudiča in šel na njem v Sankt Peterburg samo zato, da bi kupil caričine čevlje, ki si jih je zaželela njegova izbranka. Druge zgodbe so polne grozot, na primer Strašno maščevanje, v katerem glavna junakinja izve, da je njen oče Antikrist. V vsakem primeru boste našli vrsto zgodb, ob katerih vam ne bo dolgčas.

2. Junak našega časa (Mihail Lermontov, 1840)

Edini roman Mihaila Lermontova je med najboljšimi deli na psihološko temo iz 19. stoletja. Zgodba se odvija na Kavkazu, v divji regiji ob mejah Ruskega imperija, zato še malce spominja na kakšen vestern. Glavni lik je avanturist in oficir Grigorij Pečorin, ki se nenehno spušča v nevarne situacije. V bistvu pa je njegov glavni sovražnik on sam.

Lermontov zelo dobro prikaže ljudomrzno in hladno naravo človeka, ki uničuje tuja življenja in pri tem ne pazi niti na svoje lastno. Psihološka globina romana, romantična kavkaška pokrajina in zapletena struktura z obujanjem spominov nam prinesejo roman, ki osvoji srca mnogih Rusov že v srednji šoli, kar je redkost.

3. »Mala trilogija« Antona Čehova: Človek v mošnjičku, Kosmulja, O ljubezni (1898)

Anton Čehov je povečini pisal kratke zgodbe in dramska dela, odlikujeta pa ga dve posebnosti, po katerih se je razlikoval od drugih ruskih pisateljev: smisel za humor in ironijo ter zgoščenost. Vse tri zgodbe iz »Male trilogije« lahko preberete v eni uri (v slovenščini jih dobite na enem mestu v Izbranih delih A. P. Čehova, DZS 1947-1955, op. prev.).

Zaplet je preprost: trije ruski intelektualci na nek deževen dan pripovedujejo zgodbe, vsaka zgodba pa v sebi nosi žalostno filozofsko misel o človekovi naravi, občutjih in slabostih. Čehov ne daje odgovorov, vendar pa boste težko nehali razmišljati v stvareh, ki vam jih prinesejo njegove male mojstrovine.

4. Oče Sergej (Lev Tolstoj, 1898)

Tale pripoved je bistveno manj znana od Vojne in miru ali Ane Karenine, vendar pa naznanja spremembe v Tolstojevemu ustvarjanju in premik v smeri pripovedi o filozofskih vprašanjih, bistveno drugače od poprejšnjih epskih prikazov ruske družbe. (V slovenščini jo dobite v knjigi Lev Tolstoj, Povesti, DZS, 1966, op. prev.).

Glavni junak zgodbe je mladenič, ki posveča svoje življenje užitkom, dokler ne doživi resnega šoka, odkrije Boga in se preda težnji, da postane svetnik. Zdi se, da mu je to uspelo, vendar v globini duše še vedno trpi zaradi svojih skritih grehov in sumov. Kako se zgodba konča, vam ne bomo povedali, preberite zgodbo. Povedali bomo le še to, da je Oče Sergej tako razdražil Rusko pravoslavno cerkev, da je bila zgodba lahko objavljena šele leta 1911, ko je bil pisatelj že mrtev.

5. Dvanajst stolov (Ilja Ilf in Jevgenij Petrov, 1928)

Sovjetski literarni duet iz Odese (danes Ukrajina) je napisal enega od najbolj smešnih satiričnih romanov v ruski zgodovini. V 20. letih 20. stoletja je bila na čelu države sovjetska oblast, vendar je v državi še vedno vladal kaos. Na tem zgodovinskem ozadju nam roman prinaša zgodbo o neodločnem potomcu plemiške družine, Kisi Vorobjanovu, ki v družbi izkušenega prevaranta Ostapa Bendera išče skrite družinske dragocenosti.

Vredno blago se skriva v enem od 12 stolov, ki so bili nekoč v družinski vili, a so bili potem prodani na dražbi. Kisa in Ostap ne vesta, kateri konkreten stol morata najti, zato prepotujeta celo južno Rusijo v iskanju pravega stola. Na poti srečujeta ljudi, ki so pogosto povsem zmešani, zato je poskrbljeno za niz komičnih situacij. Na koncu pa vas bo pričakal veliko bolj mračen zaključek romana, kot bi lahko pričakovali.

Preberite še:

Od iskanja sreče do mrtvega doma: pregled novih knjig o Rusiji v slovenskem jeziku (2018)

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke