Je Rusija še vedno »država, ki največ bere«?

Puškinova knjiga ali nova serija na Netflixu? Danes se je težko odločiti.

Irina Baranova
Rusija že tradicionalno slovi kot narod, ki največ bere in v katerem imajo besede pisateljev veliko moč. Od kod se je vzela ta predstava, ali drži? Ali to še velja tudi danes, v dobi pametnih telefonov in družbenih omrežij?

Globalna raziskava inštituta za marketinške in družbene raziskave GfK iz leta 2017 pravi, da 59% Rusov bere vsak dan ali vsaj enkrat na teden. Rusija se je po tem kazalniku znašla na drugem mestu, za Kitajsko.

Sicer je težko povsem potrditi ali zavrniti takšne podatke, ker temeljijo na socioloških anketah, ampak dejstvo je, da je med množicami na splošno razširjena predstava, da se v Rusiji veliko bere. Sovjetska zveza je slovela kot »država, ki največ bere«, Jevgenij Jevtušenko pa je svojčas pisal, da »pesnik v Rusiji je več kot pesnik«. Enako velja tudi za pisatelje. V Rusiji smo se navadili, da je pisatelj zvezda in oblavadovalec misli.

Vzemimo na primer Leva Nikolajeviča Tolstoja. Na začetku 20. stoletja je bil on v Ruskem imperiju tako »zakon«, kot The Beatles v 60-ih ali Beyonce danes. Še car Nikolaj II. ni mogel tekmovati z njim po priljubljenosti. Ko se je Tolstoj leta 1901 sprl z državo in pravoslavno cerkvijo ter zahteval pravice za kmete, je založnik Aleksej Suvorin pisal: »Imamo dva carja, Nikolaja II. in Leva Tolstoja. Kdo je močnejši? Nikolaj II. ne more nič narediti s Tolstojem, ne more ogroziti njegovega prestola, Tolstoj pa vsekakor ogroža prestol Nikolaja in njegove dinastije.«

No, Tolstoj je sicer poseben, ker je bil od 80. let 19. stoletja bolj filozof in družbeni aktivist kot pa le avtor umetniških tekstov. Ampak na rusko družbeno misel so enako izredno vplivali tudi drugi književni velikani 19. in 20. stoletja, kot so Fjodor Dostojevski, Ivan Turgenjev, Anton Čehov, Maksim Gorki in drugi. Njihova dela so bila vplivnejša od vsakega carjevega dokaza. Prav iz teh časov Rusijo tako zaznamuje literatura.

Književnost namesto politike

Vpliva Leva Tolstoja na začetku 20. stoletja ne moremo precenjevati.

»V 18. in 19. stoletju je bilo družbeno življenje v Rusiji literaturocentrično,« pojasnjuje pesnik in literarni kritik Lev Oborin. V tistih časih so monarhi na Zahodu postopoma odstopali vodenje države parlamentom, nastajal je sistem delitve oblasti, medtem ko so monarhi v Rusiji še naprej ostajali samodržci. Ruske oblasti so nadzorovale družbeno življenje in »prave« politike ni bilo. O družbi ali družbenih spremembah se je zato raje razpravljalo v literaturi, sodbe o družbi so bile izražene na straneh romanov.

»Ker politike v pravem pomenu besede ni bilo, so vlogo prevodnikov družbene misli, varuhov svobode in prosvetiteljev prevzeli pisatelji,« piše Oborin. Prav literati so razpravljali o duševnem stanju Rusov, zastarelosti tlačanstva, čudni naravi nacionalnega duha, ki koleba med Zahodom in Vzhodom, itd. Ker so morali avtorji iti skozi cenzuro, so uporabljali metafore in prispodobe.

Ampak, na žalost večina tedanjih Rusov ni vedela nič o intelektualni borbi svojih pisateljev, ker niso znali brati. Sodeč po popisih prebivalstva je bilo še leta 1913 več kot 60% odraslih Rusov nepismenih. Šele sovjetske oblasti so ljudstvo naučile brati in ga seznanile z velikimi deli iz časov carske Rusije.

Sovjeti za klasiko

V ZSSR so tradicionalno tiskali v velikih nakladah

Vloga sovjetskega obdobja v ruski zgodovini se danes ocenjuje tako pozitivno kot negativno, toda boljševikom vsekakor gredo zasluge za to, da so zgradili izobraževalni sistem. Do leta 1939 je znalo brati in pisati že 87% sovjetskih državljanov, država pa se jih je trudila zalagati z vso potrebno (beri: takšno, ki se sklada z marksizmom) literaturo.

Prav v sovjetskih časih je bila oblikovana osnovna skupina ruskih klasikov, o katerih so sistematično poučevali v šolah: Puškin, Tolstoj, Čehov in tako naprej. Vendarle so bila ideološka stališča manj naklonjena do nekaterih drugih: monarhist Dostojevski se je pojavil v učnem načrtu šele v času Hruščova, Mihail Bulgakov in Andrej Platonov pa komaj med perestrojko. Ampak osnovna srčika velikih ruskih pisateljev je bila vendarle izoblikovana že v 20. letih 20. stoletja.

Množice knjig, a premalo izbire

Kljub velikanskim nakladam je najbolj priljubljenih knjig v Sovjetski zvezi pogosto primanjkovalo, kar je bila posledica »zavor«, ki jih je ustvarjalo plansko gospodarstvo, in strogega ideološkega nadzora.

V Sovjetski zvezi je država določala ne samo to, o čem se poučuje v šolah, ampak tudi to, kaj se tiska. Pripravljen je bil standardni socialistični meni. Ruski klasiki? Seveda. Ideološko dopustna tuja proza (Hemingway, Remarque, Salinger)? V redu, lahko. Ampak ne pozabite na zbrana dela Lenina, Marxa in Engelsa! Pa na gostobesedne spomine Leonida Brežnjeva o veliki domovinski vojni, ki so leta 1978 izšli v 20 milijonov izvodih!

Sovjetska oblast tukaj ni varčevala s papirjem in je ustvarjala ogromne naklade. Do 80-ih je bilo prodanih na milijarde izvodov; doktor zgodovine Aleksander Govorov je v Zgodovini knjige: Učbeniku za univerzepisal, da je bilo v domačih knjižnicah okoli 50 milijard izvodov. To so res osupljive številke in v Sovjetski zvezi so zase rekli, da so »država, ki največ bere«. To še danes radi rečejo v postsovjetski Rusiji.

Je pa bila težava v tem, da »država, ki največ bere«, ni imela veliko izbire, kaj brati. Kljub velikanskim nakladam je najbolj priljubljenih knjig v Sovjetski zvezi pogosto primanjkovalo, kar je bila posledica »zavor«, ki jih je ustvarjalo plansko gospodarstvo, in strogega ideološkega nadzora. »Čeprav so naklade rasle, je od sredine 70-ih na sovjetskem knjižnem trgu povpraševanje bistveno presegalo ponudbo,« poudarja Govorov. Ljudje so se zanimali za umetniško, sprostitveno literaturo, država pa jih je še naprej hranila s klasiki marksizma, ki so izhajali v milijonskih nakladah, potem pa so vse te knjige nabirale prah v knjigarnah in domačih knjižnicah.

»V državi je nastala situacija, ko je bilo knjig zadosti v smislu količine, vendar je bila prisotna neskladnost v kakovosti, v tem, kaj so izdajale založbe v pogojih ideološkega in ekonomskega diktata in kaj so želeli dobiti kupci,« povzema Govorov. Tudi Lev Tolstoj ni mogel popraviti situacije. Ljudje so pač hoteli brati tisto, kar jih je najbolj zanimalo.

Kaj pa danes?

V sodobnem svetu ljudje težko držimo pozornost in marsikdo se ne more osredotočiti na branje knjige.

Ljudje so dobili več priložnosti šele od konca 80-ih, ko je nastopila najprej perestrojka, zatem pa kaos in rojstvo nove države, Ruske federacije, s svojo knjižno industrijo.

Ne bomo sedaj na dolgo in široko razglabljali o nastajanju ruskega knjižnega trga in bralnih navadah, ampak na kratko recimo takole: po treh desetletjih trg knjig v Rusiji deluje podobno kot v drugih državah. Ne moremo se pohvaliti s tem, da bi imeli kaj bistveno več bralnih uspehov od ljudi iz preostalega sveta.

Poznavalci tega področja dvomijo v številke, kot jih je predstavila raziskava GfK, po katerih samo še Kitajci berejo več od Rusov. »Na knjižnem trgu operiramo s prodajami, število kupljenih izvodov pa trenutno ne narašča. Trditev, da se v državi povečuje število bralcev, je dvomljiva,« predpostavlja Jelena Solovjova, glavna urednica revije Knižnaja industrija.

Naklada knjig v Rusiji je v zadnjih desetih letih stalno padala. Leta 2008 je izšlo 760 milijard izvodov, leta 2018 432 milijard. Toda po drugi strani tudi te številke ne povedo vsega, saj ne upoštevajo naraščajočega trga elektronskih knjig, da niti ne govorimo o piratskem nalaganju knjig s spleta.

Rusi v vsakem primeru ohranjajo neko stabilno zanimanje za knjigo, čeprav Rusija danes ni več »literarni imperij«. Nima več niti avtorjev, ki bi bili tako vplivni kot Lev Tolstoj (na žalost), niti ogromnih naklad, kot so obstajale v sovjetskih časih (gre tudi brez tega). Ves svet, ne samo Rusija, vse manj bere knjige. Povsod morajo knjige za pozornost tekmovati proti Netflixu, YouTubu in milijonom raznih spletnih strani; v tej tekmi imajo le majhne možnosti za zmago.

»Zanimanje za branje se zmanjšuje po vsem svetu in Rusija tukaj, žal, sledi temu trendu,« priznava literarna kritičarka Galina Juzefovič. »Po drugi strani pa imamo tudi dobro novico, ki jo potrjujejo zadnja leta, da vedno ostaja stabilno jedro bralcev, ki nikoli niso pripravljeni zamenjati knjige za druge oblike razvedrila.« Rusija bere manj kot prej, ampak le malo je verjetno, da bi se za vedno odpovedala književnosti.

Srčno priporočamo še članek:

Od iskanja sreče do mrtvega doma: vse nove knjige o Rusiji v slovenskem jeziku v letu 2018

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke