Vadim Sidur: prvi kipar ZSSR, ki je izdeloval instalacije iz smeti

Vadim Sidur s svojim delom »Prerok/Nasmeh stoletja/Čarovnik« Moskovska centralna razstavna dvorana »Manež« / russiainphoto.ru

Bil je preveč inovativen za konzervativni socialistični realizem. Njegova umetniška dela so razstavljena po celotni Nemčiji, v Rusiji pa se ga komaj spomnijo.

Najbolj znan kip Vadima Sidurja (1924-1986) je "Ranjenec". To je bil sam Sidur, ranjeni invalid Vzhodne fronte v II. svetovni vojni. Star je bil 18 let, ko so ga poklicali na fronto. Leta 1944 mu je krogla nemškega ostrostrelca razdrobila čeljust in razstrelila polovico obraza.

Vadim Sidur. »Ranjenec«, 1963

Čudežno je preživel, a strahote vojne so se mu globoko vtisnile v obraz: vse življenje je nosil brado, da bi prikril posledice travme. In da bi se osvobodil strašnih spominov, jih je Sidur začel utelešati v svojem delu.

Tema invalidov in trpljenja je prisotna tako v njegovih kipih, kot tudi v grafiki in keramičnih poslikanih ploščah. Breznogi in brezroki veterani Sidurja objemajo svoje ljubljene in plešejo.

Plesoči invalidi

V strastni želji po miru in ustvarjanju v nasprotju z vojno je Sidur nenehno obravnaval temo ljubezni, rojstva človeka in ženskega principa. Iskanje ga je včasih pripeljalo do nekaj čisto erotičnih eksperimentov.

Vadim Sidur v ateljeju poleg svojega dela »Venera na dunajskem stolu« (Dunaj je v ruščini Vena, gre za besedno igro – Venera na venskem stolu, op.pr.)


Sidur je polovico svojega življenja posvetil upodobitvi mrtvih in ranjenih v različnih vojnah, vse njegove skulpture pa so prežete z neverjetno žalostjo. Po nekaterih Sidurjevih modelih v Nemčiji je bilo postavljenih več povojnih spomenikov.

»Spomenik žrtvam nasilja«, Kassel, Nemčija

»Treblinka«, Berlin, 1966

»Roteči«, Dusseldorf


Kipar svojo priljubljenost v Nemčiji dolguje predvsem nemškemu slavistu Karlu Eimermacherju, ki je občudoval njegovo delo. Organiziral je tudi prve tuje razstave Sidurja.


"Stotine, tisoči in milijoni ljudi so umrli zaradi nasilja. Krogle, vislice, bombe, plinske komore, koncentracijska taborišča, mučenje, smrtna kazen – lahko naštevamo do neskončnosti. Zdi se, da se vendarle mora to nekega dne ustaviti! Toda človeštvo, kot da je popolnoma brez pameti, se ničesar ne nauči ... " pravi Sidur v intervjuju z Eimermacherjem.

Muzej Vadima Sidurja. V središču - »Glava znanstvenika: Albert Einstein«


Leta 1962 je generalni sekretar Hruščov strašno kritiziral razstavo sodobne umetnosti v Moskvi in postavil smernice za boj proti kakršnim koli abstrakcijam. Slike in kipi so lahko vsebovali le razumljivo (in domoljubno) vsebino. 

Sidurjeva ustvarjalnost ni bila cenjena v ZSSR, njegova dela niso bila samo avantgardna, ampak tudi ne dovolj junaška. Prikazovala so trpljenje in šibkost ljudi, ne podvigov. Priljubljenost Sidurja v tujini je poslabšala položaj, kmalu pa so se zanj zanimale celo varnostne službe.

Sidurju je grozila izključitev iz Zveze umetnikov ZSSR. Za takratnega sovjetskega kiparja je to dejansko pomenilo, da bo prikrajšan za svoj atelje in se preprosto ne bo mogel profesionalno ukvarjati z ustvarjalnim delom.


Odšel je v "podtalno umetnost", denar za preživetje si je služil z izdelovanjem nagrobnikov.


Vendar se kiparjeva skrb za usodo človeštva ni ustavila. V 70. letih prejšnjega stoletja je začel hoditi po gozdovih in zbirati kovine, ki so jih tja odvrgli ljudje. Svoje dejanje je opravičeval z razlogi, da čisti gozd, ga rešuje pred nespametnimi ljudmi. Te smeti so kmalu postale material za njegovo delo.

Muzej Vadima Sidurja. »Saloma z glavo Janeza Krstnika«

"Sprehajajoč se po gozdu, ne grem mimo niti enega [smetišča],
prav tukaj
sem našel veliko predmetov,
ki so kasneje izrazili
moj odnos do sveta"


Sam Sidur je slog svojega dela poimenoval "Grob-art".

»Grob-art«

Šele po "perestrojki" so Sidurjevi kipi našli svoje utelešenje v Rusiji. Leta 1991, po kiparjevi smrti, je bil v bližini Sankt Peterburga postavljen spomenik Judom, ki so umrli v drugi svetovni vojni.

Spomenik Judom mesta Puškin, padlim žrtvam fašističnega genocida


Leta 1992 so v bližini Muzeja Sidurja v Moskvi postavili spomenik Sovjetskim vojakom, ki so se borili v Afganistanu, imenovan "Ostalim brez pokopa". Domačini so ga poimenovali »Žalujoče matere«, tri figure neutešljivih žensk, ki se upogibajo nad grobom svojih otrok, ki ga ne bodo nikoli videli.

Spomenik »Ostalim brez pokopa« blizu Muzeja Vadima Sidurja


Sidur je deloval ločeno od vsakega toka v umetnosti, ni bil socialistični realist, niti ni sodeloval na nobeni kolektivni razstavi neuradne sovjetske umetnosti. Iskal je samo svojo pot in jezik, sebe pa je imenoval "tujec z drugega planeta."

Mimogrede, letos se obeležuje 30. obletnica ustanovitve Muzeja Sidurja v Moskvi.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke