5 filmov o Sankt Peterburgu, ki si jih morate ogledati

Oksana Bičkova/STS Igor Tolstunov Production Company, 2006
Ti nostalgični filmi vas bodo dobesedno ponesli v osrčje ruske kulturne prestolnice.

Vsako leto Sankt Peterburg 27. maja praznuje svoj dan. Mesto umetnosti, muzejev in cesarske dediščine je postalo prizorišče mnogih sovjetskih in sodobnih ruskih filmov. Seveda jih je ogromno, a za vas smo ob tej priložnosti izbrali najbolj romantične in zabavne.

1. Melodije bele noči, 1976 (‘Мелодии белой ночи’)

Ta skupna sovjetsko-japonska romantična drama je postavljena v najboljši čas v mestu - v čas znamenitih belih noči. Japonska pianistka prvič obišče ZSSR in dobi sprejem, o katerem lahko tuja ženska le sanja: sreča se z lepim sovjetskim skladateljem po imenu Ilja, z njim obišče muzej Ermitaž, se vozi po praznih ulicah Leningrada in dobi šopek španskega bezga. Paru se zdi, da je njuna romanca le iluzija belih noči, a čas pokaže, da sta se zmotila ...

Opozorilo za sentimentalne duše: Božanska skladba, ki jo je za film napisal lokalni skladatelj Isaak Schwartz, vas lahko v kombinaciji s pretresljivimi pogledi na vodne površine Leningrada spravi v jok!

2. Jesenski maraton, 1979 (‘Осенний марафон’)

Ta "žalostna komedija" govori o prevajalcu Andreju Buzikinu, ki zjutraj teče s svojim danskim kolegom, ob tem pa tudi »teče« od svoje žene do ljubice in nazaj. Večina filma se dogaja na Vasiljevskem otoku, kjer tudi filolog živi na ulici Korablestrojitelej ter poučuje na univerzi.

Nadarjen, pameten, a neodločen, Buzikin ne more reči "ne" kolegom in ne more izbrati med dvema ženskama, zaradi česar nenehno laže. Na primer, ko resnično ne more priti domov zaradi znamenitih mostov čez reko Nevo, njegova žena ne verjame v ta izgovor. V poznih sedemdesetih letih so bile takšne situacije resnične - tisti, ki niso uspeli prečkati mostov, so morali počakati do 5. ure zjutraj (danes se je mogoče vrniti na otok po avtocesti!)

Zabavno dejstvo: Danskega profesorja igra amaterski nemški igralec Norbert Kuchinke, ki je bil dejansko prvi dopisnik revij Der Spiegel in Stern v Sovjetski zvezi.

3. Piter FM, 2006 („Питер FM“)

Ta romantična komedija o radijski DJ-ki po imenu Maša in arhitektu Maksimu živo upodablja mesto: osupljivi razgledi z vrha streh, elegantna nabrežja, raztresena dvorišča in smešni stereotipi iz Sankt Peterburga v mini epizodah, kot sta, na primer, brezdomni estet ali mačo alkoholik.

Maša izgubi telefon, medtem ko ga Maksim najde, dogovorita se za srečanje, vendar njuni poskusi zaradi različnih okoliščin vsakič propadejo. V tem času se oba junaka odločata o življenjskih spremembah: Maša se noče poročiti s svojim hinavskim fantom, Maksim pa zavrne pogodbo za delo v berlinskem biroju. "Stavbe so kot ljudje. So kot sorodniki ali najbližji prijatelji, " pravi arhitekt v eni od epizod. Po telefonu obljubi, da bo Maši pokazal svojo najljubšo hišo, in zdi se, da je le vprašanje časa, preden bo postala njegova nova ljubljena.

Priporočilo: lahko se sprehodite vse od Mašine hiše (nabrežje reke Fontanke, 24) do Maksimovega navdiha (nabrežje reke Fontanke, 159).

4. Kokoko, 2012 (‘Кококо’)

Na vlaku se srečata dve ženski: tiha muzejska uslužbenka po imenu Liza in vulgarna Vika, ki potuje iz Jekaterinburga v Sankt Peterburg samo za zabavo. Sosedi zjutraj ugotovita, da so ju oropali. Lizi se njena nova znanka zasmili, in jo povabi k sebi domov. Staro stanovanje, napolnjeno z umetnostjo in zabavami za intelektualce višjega sloja, je popolna novost za delovno Viko. V poskusu, da bi Viki pomagala najti službo, Liza vzpostavi intenzivno šolanje na domu. A stvari ne gredo tako gladko: slogu rokoko pravi drzna provincialka "kokoko", ob tem pa nenehno pije in vlači v stanovanje naključne ljudi. Komedija se spremeni v dramo, saj je ena od junakinj pripravljena storiti zločin...

Zabavno dejstvo: Liza je zaposlena v muzeju Kunstkamera, ki je znan po svoji zbirki pošasti, 'čudakov' in deformiranih živali, ki jih je nekoč zbiral Peter Veliki. Medtem ko je Vika totalna "čudakinja" in je sama nekakšna eksotična "zver" za zaposlene v muzeju.

5. Leto, 2018 ('Лето’)

Ta muzikal nas popelje v sredico poletja ("лето" v ruščini) leta 1981 v Leningradu s svojo underground kulturo, rock koncerti in obilico alkohola. Osnova vsega zapleta je ljubezenski trikotnik med mladim glasbenikom Viktorjem Cojem (bodočim vodjo skupine 'Kino'), uspešnim rock glasbenikom Mikom Naumenko in njegovo ženo Natalijo. Film prikazuje le peščico mestnih znamenitosti, saj se glavni dogodki odvijajo v leningrajskih kommunalkah (komunalnih stanovanjih). Korejski igralec Teo Yoo, ki igra Coja, se je moral pred snemanjem naučiti ruščine, poslušati Kino in celo nekaj časa preživel v komunalnem stanovanju.

Dejstva o filmski glasbi: 'Leto' je prejel nagrado Cannes Soundtrack Award. Skupaj s pesmimi sovjetskih rokovskih skupin vključuje tudi priredbe pesmi 'Psycho Killer' (The Talking Heads), 'The Passenger' (Iggyja Pop), 'Perfect Day' (Lou Reed) in 'All the Young Dudes' (David Bowie), ki jih izvajajo sodobniki ruski izvajalci.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke