Največje kulturne trofeje, ki jih je Sovjetska zveza dobila po drugi svetovni vojni

1. Zbirka Dresdenske galerije

Rafael. Sikstinska Madona

Galerija starih mojstrov, Dresden

Februarja 1945 so zavezniške čete - Velika Britanija in ZDA - izvedle masovni bombni napad na eno najlepših nemških mest, Dresden. Le malo je manjkalo, da bi lahko zakladi slavne umetniške galerije izginili v uničujočem ognju - v zbirki saških volilnih knezov so bila platna Pietra Brueghla starejšega, Giorgione-ja in Vermeerja, Botticellija in Cranacha, Rubensa in Holbeina, Tiziana in Van Dycka. Iz trezorjev so umetniška dela preselili v kamnolome in podzemne rove. Tam so jih maja 1945 našle sovjetske čete. Nekaj ​​jih je ležalo prosto naokoli, biser zbirke - "Sikstinska Madona" Rafaela - pa je bila skrita v leseni škatli s ključavnicami. Mojstrovine so preselili v Moskvo, v Državni muzej likovnih umetnosti A. S. Puškina, kjer so jih restavrirali, spomladi 1955 pa so jih predstavili obiskovalcem v 14 dvoranah. Razstavo najdenih slik si je v štirih mesecih ogledalo več kot 1,2 milijona ljudi. Da bi si jih lahko ogledalo čim več ljudi, je muzej delal vsak dan: svoja vrata je odprl ob 7.30 in sprejemal obiskovalce vse do 23. ure.

Kasneje se je zbirka vrnila v Nemčijo: "Seveda so bili vsi žalostni," se je spominjala Irina Antonova, nekdanja direktorica Puškinovega muzeja.Toda ko sem se nekaj let kasneje znašla v Dresdnu, sem na to situacijo lahko gledala drugače. Spoznala sem, da je Dresdenska galerija bistvo mesta Dresden."

2. Pergamonski oltar

Pergamonski oltar v Pergamonskem muzeju v Berlinu

Lestat (CC BY-SA 2.5)

Med muzejskimi trofejami je bil tudi ogromen Zevsov oltar iz mesta Pergamon, okrašen z masivnim frizom, ki prikazuje bitko bogov in velikanov. Pravijo, da jo je Janez Evangelist omenil v Razodetju in oltar poimenoval "Satanski prestol". Oltar je v 19. stoletju odkril nemški arheolog Karl Human in ga prepeljal v Nemčijo, leta 1920 pa so v Berlinu zgradili poseben muzej za antično relikvijo.

Po vojni so Pergamonski oltar odpeljali v Sankt Peterburg - 13 let je bil v arhivu Ermitaža in obiskovalci so ga lahko videli šele leta 1954. Štiri leta kasneje je bil oltar vrnjen v Nemčijo in danes se oltar nahaja v berlinskem Pergamonskem muzeju, za Sovjetsko zvezo pa je bila ustvarjena mavčna kopija relikvije. Od leta 2002 je razstavljena na Umetniški akademiji Stieglitza v Sankt Peterburgu.

3. Zbirka Otta Krebsa

Paul Cezanne. Kopalci

Ermitaž

Med trofejnimi umetninami so bila tudi dela impresionistov. V svojem domu blizu Weimarja je podjetnik Otto Krebs sestavil izjemno zbirko Van Gogha, Cézanna, Gauguina, Pissarra, Moneta in drugih umetnikov. Spomladi 1945 je bila v njegovi vili nastanjena sovjetska vojaška uprava v Nemčiji. Takrat so sovjetski vojaki odkrili posebno skladišče v kleti. Tam jih je čakalo pravo presenečenje: popoln popis zbirke in vse mojstrovine, ki so bile zapisane na seznamu. 102 sliki in 13 risb, osem skulptur, ducat porcelanskih predmetov.

Osebje v Ermitažu, ki je dobilo Krebsovo zbirko, je takoj spoznalo, da ne gre samo za zbirko, temveč pravi mini muzej, saj so med njimi bila izvrstna dela. Od leta 1949 do 1996 je bila zbirka shranjena v arhivih Ermitaža, nato pa so jo razstavili kot del muzejske zbirke.

4. Knjige in rokopisi

Gutenbergova Biblija, kopija Ruske državne knjižnice

Ruska državna knjižnica

Mestece Gotha v Turingiji je pred vojno veljalo za pravo zakladnico. Tukaj je namreč bila najstarejša knjižnica v Nemčiji. Saški in gotski vojvode so jo pridno dopolnjevali: slikovita Biblija Ottheinricha, rokopisna Velika Biblija iz Meinza, knjige z avtogrami Martina Lutherja, Calvinovi rokopisi in celo ruska "Abeceda" Ivana Fjodorova, natisnjena v Ostrogu. Po vojni je bil pomemben del knjižnice prepeljan v ZSSR. Deset let so knjige počivale v istih zabojih, v katerih so tudi prispele. Leta 1956 se je večina knjig vrnila v Nemčijo.

Iz nemškega muzeja knjige in pisave v Leipzigu so v Moskvo poslali še dve Bibliji, ki jih je natisnil Johannes Gutenberg. Od 180 izvodov jih je do danes preživelo le 47, zato si lahko predstavljamo, kako redke so te izdaje. Ena od Biblij se nahaja na Moskovski državni univerzi Lomonosova, druga pa, kot se je izkazalo šele v devetdesetih letih, v "Leninki" (Ruski državni knjižnici) v Moskvi.

5. Zbirka bremenske Kunsthalle

Vincent Van Gogh. Zvezdnata noč

Muzej za arhitekturo Ščuseva

Dürer, Rembrandt, Van Gogh, več kot 1.700 del največjih mojstrov iz zbirke galerije Kunsthalle v Bremnu je bilo med vojno skritih v kleteh gradu Kartzow. Ko so maja 1945 sovjetske čete vstopile v posest grofov Königsmarck, so odkrile mape z grafikami in zaboje s slikami.

Kapitanu Viktorju Baldinu je uspelo rešiti velik del pred ropanjem in ga prepeljati v Moskvo. Leta 1947 se je zbirka ustalila v moskovskem Arhitekturnem muzeju, od leta 1991 pa v Ermitažu. Šele potem se je razvedelo po svetu, da je zbirka iz Bremna shranjena v Rusiji. Danes nosi ime osebe, ki jo je rešila pred uničenjem - Viktorja Baldina.

6. Zbirka iz Gothe

Lucas Cranach. Adam in Eva/Padec človeka. 1537

Puškinov muzej

V gradu Friedenstein v nemški Gothi je kot dvorni slikar volilnega kneza Friderika III. služil Lukas Cranach. Tukaj je nastal eden prvih muzejev v Nemčiji z najbogatejšo zbirko, ki je vključevala Jana Lievensa, Fransa Halsa, Jana Brueghla starejšega in seveda Cranacha.

Po vojni se je zbirka preselila v Sovjetsko zvezo, en del se je vrnil v Nemčijo v petdesetih letih. Približno dvajset Cranachovih platen, med njimi "Gospod župan", "Padec človeka", "Poklon modrih" in druga, je v lasti Puškinovega državnega muzeja likovnih umetnosti že več kot 70 let.

7. Zakladi

Velike in majhne tiare iz "Zaklada A"

Puškinov muzej

Eden od zakladov muzeja v Berlinu so bili zakladi iz Troje, ki jih je našel Heinrich Schliemann. Dragoceno najdbo, ki je bila sestavljena iz zlatega nakita, srebrnega in zlatega pribora, sekire in bodala, so imenovali zaklad kralja Priama. Pomemben del je končal v berlinski antični zbirki, a z izbruhom vojne so bili dragoceni eksponati skriti v živalskem vrtu.

Po koncu vojne so muzejske zbirke predali sovjetski vojski. Tako so zakladi iz Troje končali v Sovjetski zvezi, a le malo ljudi je vedelo zanje; šele v začetku devetdesetih let so s trofej odstranili oznako tajnosti. Še bolj presenetljivo jih je bilo videti na lastne oči na razstavi v Puškinovem muzeju v Moskvi leta 1996. Edinstvena Schliemannova najdba se še danes nahaja v muzejski zbirki.

Med trofejami so bili tudi drugi zakladi, med njimi dragoceni predmeti iz bronaste dobe iz zakladnice Eberswalde in zlato frankovskih Merovingov, prav tako iz Berlinskega muzeja stare in zgodnje zgodovine.

8. Filmski sklad Reichsfilmarchiv

Prizor iz filma "Serenada sončne doline"

H. Bruce Humberstone/20th Century Fox, 1941

V poznih štiridesetih in zgodnjih petdesetih letih so se na zaslonih sovjetskih kinematografov pojavili tuji filmi - med vojnim plenom se je znašla tudi obsežna zbirka Reichsfilmarchiva. Do leta 1945 je bilo v njenih skladih več kot 17 tisoč filmov in ne samo nemške produkcije, temveč tudi kopije iz filmskih arhivov Francije, Norveške, Jugoslavije, Poljske in celo ZDA.

Posledično je bilo več kot šest tisoč filmov premeščenih v Sovjetski državni filmski sklad, od tam pa so se mnogi preselili na velika platna. Na primer "Veliki valček", "Serenada sončne doline", "Sto moških in eno dekle", glasbeni filmi z Carusom in pustolovski filmi z Erichom von Stroheimom.

Mnoge je pred javnim predvajanjem najprej pogledal Josip Stalin. Nekateri filmi so bili predelani, spremenili so njihov konec ali odstranili vse, kar je bilo za sovjetskega človeka "škodljivo", tudi naslov. Pred predvajanjem se je na ekranu pojavil napis: "zaplenjeno kot trofeja po porazu nacističnih in fašističnih čet iz strani sovjetske vojske blizu Berlina leta 1945".

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.