"Nisem bral Pasternaka, vendar ga obsojam": Kaj stoji v ozadju sovjetske fraze

Boris Pasternak je eden najvidnejših ruskih pisateljev vseh časov. Kljub temu dejstvu in dejstvu, da je bil mednarodno znan in ga danes v Rusiji popolnoma obožujejo, je bil v sovjetskih časih persona non grata.

Kako se je ugledni pesnik spremenil v izobčenca

Boris Pasternak

ullstein bild/Getty Images

Boris Pasternak je bil najbolj znan kot pesnik, njegove simbolistične verze pa uvrščajo med srebrni vek ruske poezije, ki velja za čas najbolj plodnih in nadarjenih pesnikov v Rusiji.

Pasternak po boljševiški revoluciji ni zapustil države, tako kot mnogi pisatelji in večina njegovih družinskih članov. Nadaljeval je s pisanjem pesmi - in sovjetske oblasti so ga priznale. V dvajsetih letih 20. stoletja je veljal za enega najboljših sovjetskih pesnikov in bil spoštljiv član Sovjetske zveze pisateljev. Celo Josip Stalin je cenil njegov talent in tudi kot človeka - in to najverjetneje zaradi Pasternakove osebne prošnje Stalinu, po kateri je bilo več ljudi izpuščenih iz zapora.

Vendar je sovjetska propaganda z naraščanjem moči Stalinove vladavine od poznih tridesetih let prejšnjega stoletja zahtevala domoljubne pesmi za dvig duha, ne pa filozofskih in "ločenih od resničnega življenja" besedil, kot jih je ustvarjal Pasternak. Tako njegove pesmi od tega trenutka niso več objavljali in začel se je ukvarjati s prevodi in prozo.

Doktor Živago

Po približno desetih letih dela je Pasternak leta 1955 dokončal enega najboljših romanov, kdajkoli napisanih v ruskem jeziku - Doktor Živago. Formalno gre za knjigo o državljanski vojni, ki se je zgodila v Rusiji po revoluciji, v njegovi resnični globini pa je roman o ljudeh, o ljubezni in smrti, pomenu življenja in svetu. Bila je popolnoma neprimerna za sovjetsko obdobje, saj boljševikov ni predstavila v ravno najboljši luči in namesto tega prikazala njihovo barbarsko vedenje, in kako so uničili številna življenja.

Ni presenetljivo, da je bila objava romana Doktor Živago prepovedana in je sprožil val negativnosti s strani medijev in oblasti, vključno z Nikito Hruščovom. In to, kar se je zgodilo potem, je Pasternaka dobesedno "ubilo" kot sovjetskega pisatelja.

Naslovnica prve italijanske izdaje "Doktor Živago", 1957 (L) Pjotr Belov. Ruska šola. Portret Borisa Pasternaka

Zasebna zbirka; Getty Images; Feltrinelli

Pasternak je knjigo uspel prenesti na Zahod in leta 1957 je "Doktor Živago". izšel v Italiji. Kasneje je CIA razkrila dokumente, da je agencija sodelovala pri objavi knjige. To je bilo še eno propagandno "orožje" proti sovjetski državi.

Leta 1958 je bil Pasternak razglašen za dobitnika Nobelove nagrade za literaturo. Sovjetske oblasti so bile popolnoma razjarjene nad odločitvijo akademije in jo dojele kot politični korak proti Sovjetski zvezi.

Omar Sharif kot doktor Živago

David Lean/Metro-Goldwyn-Mayer, 1965

V ZSSR se je začelo resnično ustrahovanje Pasternaka. Bil je razglašen za izdajalca in izključen iz Zveze pisateljev, kar je v tistih časih pomenilo, da ne more objaviti več nobenega svojega dela. Uradni sovjetski avtorji so priredili celotno ustrahovalno kampanjo. Vsi uradni mediji so pisali, da je roman obrekovanje revolucije in sovjetske oblasti. Citirali so celo nekatera pisma z obsodbo romana, ki naj bi jih domnevno poslali proletarci.

Stvar je v tem, da nihče od njih dejansko ni imel priložnosti prebrati romana. Ker sploh ni bil objavljen v Sovjetski zvezi. Veliko teh sporočil se je torej začenjalo z besedami "Nisem bral Pasternaka, vendar ga obsojam" ali "Nisem prebral tega romana, ampak je precej slab."

Srečanje moskovskih pisateljev

E. Rjapasov/MAMM/MDF/TASS

Partijski komiteji, tovarne in inštituti so imeli sestanke, na katerih so kolektivno obsojali Pasternaka. Nekateri so celo predlagali, da Pasternaku odvzamejo sovjetsko državljanstvo. Posledično je moral javno zavrniti svojo Nobelovo nagrado.

Ustrahovalna kampanja je avtorju uničila zdravje in leta 1960 je umrl zaradi raka. Roman je bil v Sovjetski zvezi prvič uradno objavljen leta 1988.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.