Pijani menih in izmučeni Jezus: 7 najbolj ŠKANDALOZNIH slik v Tretjakovski galeriji

Večino naštetih del je kupil ustanovitelj današnje znamenite galerije Pavel Tretjakov. Imel je izjemen občutek za umetnost in vselej zaupal le lastnemu okusu. A v svoji galeriji je moral upoštevati mnenje cenzorjev. Posameznih slik ne samo, da ni sprejela javnost, ampak je bil njihov javni prikaz celo uradno prepovedan. Po zaslugi naporov Tretjakova so se slike ohranile, danes pa si brez njih galerijo stežka predstavljamo.

Vasilij Perov, Vaško romanje za veliko noč, 1861

Vasilij Perov je bil eden od ustanoviteljev Združenja slikarjev peredvižnikov, ki na svojih platnih niso upodabljali salonskih vsebin, ampak so dajali prednost življenju navadnih ljudi. Širše znana je njegova slika Trojka, na kateri siromašni otroci vlečejo ogromen sod z vodo. Perov je bil priznani umetnik, a slika Vaškega romanja za veliko noč je izzvala pravi škandal. Javnost je bila nezadovoljna predvsem zato, ker je umetnik praznik velike noči prikazal kot pijano procesijo; vaščani z napol zaprtimi, od alkohola utrujenimi očmi, opiti duhovnik, ki pohodi velikonočno jajce, pijanci, ki se valjajo pred cerkvenimi vrati. V Sankt Peterburgu je bila slika umaknjena z razstave, slikar pa je bil obtožen nemoralnosti. A sliko je nato kupil Pavel Tretjakov, čeravno so ga mnogo od tega skušali odvrniti.

Vasilij Vereščagin, Apoteoza vojne, 1871

Vereščagin je ogromno potoval po srednji Aziji in ustvaril mnogo slik. Apoteoza vojne je postala najbolj pompozna. Delo se je sprva imenovalo Triumf Timurlenka, prikazovalo pa je legendo o hribih iz lobanj sovražnikov, ki naj bi jih za sabo puščali vojaki zmagovitega mongolskega vojskovodje Timurlenka. Prizor z lobanjami in zažgano in zapuščeno puščavo ter razrušenim mestom v ozadju je resnično šokiral razvajeno občinstvo. Vereščagin je sliko posvetil "vsem velikim zavojevalcem, nekdanjim, današnjim in bodočim."

Ivan Kramskoj, Kristus v puščavi, 1871

Dogodke iz Kristusovega življenja so na platno prelivali mnogi slikarji 19. stoletja. Jezusov lik je bil zmeraj svetel in poduhovljen, nikdar izmozgan in sam sredi puščave. Kristusa na tem platnu preizkuša hudič v času štiridesetdnevnega posta po krstitvi. Jezus je prikazan kot človek, pozornost pa pritegne ne samo napet obraz, ampak tudi roke s sklenjenimi prsti. Obiskovalci razstave so trdili, da je ta slika razdelila publiko. Medtem ko so nekateri bili navdušeni nad njeno globino in prikazom trpljenja, se je drugim upiralo "bogoskrunstvo". Sam Kramskoj je pravil, da so k njemu prihajali ljudje in ga spraševali, od kod mu ideja, da je Kristus izgledal ravno tako. Odgovoril jim je neposredno, češ da ga tudi oni nikoli niso videli v živo. Pavel Tretjakov pa je kontroverzno delo kupil in ga označil za enega najmočnejših v svoji zbirki.

Ilja Repin, Ivan Grozni s sinom Ivanom 16. novembra l. 1581, 1883-1885

Ta slika še dandanes publike ne pušča ravnodušne. Leta 2018 jo je resno poškodoval nek nezadovoljni obiskovalec galerije, razburjen nad "lažno" vsebino. Zgodovinarji praviloma zavračajo legendo, da naj bi Ivan Grozni ubil svojega sina, a v narodni zavesti je prizor z Repinovega platna, ene od prvih krvavih slik na psevdozgodovinsko tematiko, še kako živ. Slikar je delo ustvarjal pod vtisom terorističnega atentata na carja Aleksandra II. Sliko je najprej pokazal prijateljem slikarjem, ki so bili navdušeni ter mu priznali veliko mojstrstvo. A Aleksandru III. delo ni bilo všeč, državni ideolog Konstantin Pobjedonoscev pa jo je označil kot odvratno. Tretjakov je kupil tudi to sliko, vendar je carska cenzura prepovedala njeno javno prikazovanje. Kasneje so prepoved kljub vsemu umaknili.

Vasilij Surikov, Bojarka Morozova, 1887

Na monumentalnem platnu Surikova je prikazan srednjeveški razkol v ruski cerkvi in prizor, ko je bila zajeta staroverka bojarka Morozova. Ta je zavrnila krstitev po novih pravilih s tremi prsti po cerkveni reformi. Slika je pustila močan vtis na občinstvu kot primer uspešnega poskusa z zgodovinsko vsebino. Hvalili so predvsem mojstrsko prikazano izvorno staro Rusijo in močnega po duhu ruskega človeka, ki ga trpljenje ni zlomilo. A pojavile so se tudi številne kritike na račun kompozicije, proporcev, napak pri gestah, položaja rok in drugih detajlov. Bili so tudi takšni, ki so menili, da delo bolj spominja na neokusno pisano preprogo kot na sliko.

Arhip Kuindži, Brezov gozd, 1879

Verjetno se vam postavlja vprašanje, kaj neki bi lahko bilo tako škandaloznega na sliki z imenom Brezov gozd. A okoli te slike se je dvignilo svoj čas veliko prahu. Kuindžiju ni uspelo dokončati dela pravočasno za razstavo slikarjev realistov-peredvižnikov v Sankt Peterburgu, zaradi česar so morali otvoritev prestaviti, to pa je povzročilo precej nezadovoljstva pri drugih umetnikih. Slika se je na koncu pojavila dva dni po otvoritvi. Mnogi so bili navdušeni nad tako neverjetno igro svetlobe in senc, da so posumili, da se je Kuindži poslužil kakšnega prebrisanega optičnega manevra s posebno osvetlitvijo s svetilko izza platna. Našel pa se je tudi kritik, ki je sliko okrcal zaradi izbire barv, nenaravno razporejenih dreves, ki da bolj spominjajo na okraske ter kritiziral "umazano zeleno barvo", kakor se je izrazil. Kasneje se je izkazalo, da je kritik, ki je oceno objavil pod psevdonimom, eden od slikarjev peredvižnikov. Kuindži je bil užaljen in je peredvižnike zapustil, Brezov gozd pa je bila zadnja njegova slika, prikazana na njihovih razstavah. Tudi njo pa je na koncu – da, uganili ste – kupil Pavel Tretjakov.

Mihail Vrubelj, Daljna princesa, 1896

Zgodba o tej sliki prej spominja na pustolovski roman. Delo je pri takrat še ne preveč znanemu Vrublju naročil mecenat Save Mamontova za umetniški paviljon na vseruski umetniško-industrijski razstavi v Nižnem Novgorodu. V Rusiji je pred tem potekala premiera gledališke predstave po motivih drame Edmonda Rostanda z naslovom Daljna princesa. A Mamontov se glede dela ni dogovoril z Akademijo umetnosti, ki je bila lastnik paviljona. Žirija akademije je po ogledu slike odločila, da jo umakne. Med vplivnimi ljudmi je nastal velik škandal, ki je prišel celo do samega carja Nikolaja II. Ta je odredil, da naj se postopa tako, kot zahteva akademija (čeravno se je kasneje sam navduševal nad deli Vrublja). Na koncu je bil sklenjen kompromis in delo je za Vrublja dokončal znani umetnik Vasilij Poljenov, a na koncu vendarle ni bilo prikazano. Mamontov je namesto tega tja prinesel mnogo drugih Vrubljevih slik in dosegel, da je umetnik postal glavni scenograf gledališke predstave.

Mnenje teh, ki so si ogledali Vrubljevo delo, je bilo deljeno. Nekateri so bili navdušeni nad inovativnostjo, drugi pa so kritizirali "dekadentno platno". Pisatelj Maksim Gorki je menil, da ta "grdota" odraža "nemoč duha in odsotnost domišljije". Na koncu je Mamontov v svoji tovarni napravil kopijo slike na keramiki, ki danes krasi fasado hotela Metropol v centru Moskve.

Samo platno je bilo razstavljeno na zasebni operi Mamontova, kasneje pa preneseno v skladišče gledališča Boljšoj, kjer so ga ponovno odkrili sredi prejšnjega stoletja in predali Tretjakovski galeriji. Tam so obiskovalci lahko občudovali sliko le leta 2007. Odprta je bila cela dvorana, posvečena Vrublju, za postavitev ogromnega platna pa so morali celo rekonstruirati poslopje.