Kako so umetniki z vsega sveta poslikali sibirsko mesto (FOTOZGODBA)

Že drugo leto v sibirskem mestu Bratsk poteka festival ulične umetnosti "Eden za vse". Izvaja ga 33-letni lokalni umetnik Grigorij Šarov čisto sam - brez sponzorjev, podpore ekipe in vlade. Koncept je preprost in iznajdljiv: umetniki iz drugih mest in držav mu pošiljajo svoje skice, on pa pooseblja ta dela v mestu.

Kaj je to Bratsk?

"Bratsk je majhno industrijsko mesto, lahko bi rekli, da je bolj na stranskem tiru. Tukaj se nahajajo velike tovarne, tukaj je hidroelektrarna Bratsk, in to je praktično tudi vse," pravi Šarov.
Nad ulično umetnostjo se je navdušil, ko je živel v Moskvi. Prvo delo je bilo spontano. Na poti v službo sem videl oglas "Karate klub je zaprt". Naslednji dan sem kupil črni pas in ga pritrdil zraven, kot nekakšen žalni trak.

Grigorij se je vrnil v Bratsk pred petimi leti, ko mu je umrl oče. Takrat je moral spremeniti veliko stvari v svojem življenju - tega, kar je Šarov počel v Moskvi (vodil projekte v oblikovalskem studiu in poskušal biti igralec) v Bratsku, ni bilo mogoče početi: "Pomislil: kaj lahko počnem? Imam zvezek, kamor si zapisujem svoje načrte - odprl sem ga in videl idejo, da bi začel risati na ulici bolj zavestno."

Tako se je odločil in naslikal "Športnike". Poklon istoimenskemu delu Kazimirja Maleviča je povsem nepričakovano postal zelo uspešen - o njem so pisali vsi mestni mediji in celo novinarji iz Moskve.

"Moji športniki izgledajo popolnoma enako, vendar te štiri figure čepijo. To je nekakšna vzporednica z gopniki. Vse moje otroštvo je minilo v takem okolju. Bratsk je kriminalno mesto. Ko sem zapustil mesto, se mi je zdelo, da je ves ta "kulturni sloj" iz 90. let izginil, da tega več ni nikjer. In ko sem se vrnil, sem z grozo ugotovil, da se v Bratsku ni nič spremenilo. Potem sem se lotil tega dela in izkazalo se je, da je pri mnogih našel odziv. "

Potem je Šarov spoznal še eno stvar - izkazalo se je, da je v Bratsku edini ulični umetnik. In to je hotel spremeniti.

Najpogostejša možnost je, da greste v mestno upravo, se dogovorite, zahtevate proračun in počakate (običajno dolgo). Po Šarovih besedah ​​se po takšnem vzorcu odvijajo vsi takšni festivali v Rusiji, če so zakoniti.

"Hkrati pa je popolnoma jasno, da bo proračun majhen, družbenopolitičnih vprašanj pa ne bomo mogli postavljati - vsako delo bo potrebno pregledati. Tega pa si res nisem želel. Pomislil sem: "Kaj pa, če bi vsa dela narisal sam?"

"Tukaj niti ni moč dobiti barve, hodimo jo iskat v drugo mesto."
Na prvem festivalu "Eden za vse" leta 2020 so bila samo dela ruskih umetnikov. Bil je precejšen izziv pisati umetnikom in jih prositi za skice: večina so bili le njegovi naročniki na Instagramu. Toda presenetljivo se jim ta ideja ni zdela prav nič nenavadna.

Najprej Šarov posname zanimive lokacije in predmete, jih nato pokaže umetnikom, oni pa pošljejo skice. Šarov jih nikoli ne moderira.

"V Bratsku pa je težava tudi z materiali. Danes sem potreboval stare transparente, poklical sem vse oglaševalske agencije, a so mi rekli, da "zaenkrat ni še ničesar, vrni se po volitvah," pravi. Nekoč je moral Šarov po barve v sosednje mesto Irkutsk, ker jih niso imeli v Bratsku. Od tam so tudi prevažali ploščice med drugim.

Priprava traja mesec in pol. Šarov vse počne sam, noče sponzorskega denarja in oglaševanja. A pomagajo mu prijatelji: nekdo prinese lestev, nekdo mu pomaga lepiti ogromne šablone vse do pozne noči ali pa se odpravi v sosednje mesto po materiale. "Eden za vse je vedno zelo konceptualno delo. Pogosto gre za precej grdo, neestetsko - to ni fasada stavbe, okrašena z lepimi podobami. To so majhne in zelo zagrižene ideje. In neodvisnost je tukaj zelo pomembna."

Na policiji, pravi, mu nikoli ni bilo treba sedeti. Nekoč je opravljal delo na prometnem križišču in trikrat je prišla policija - vedno z različnimi vprašanji. Odnehali so šele, ko jim je pokazal svojo zgodbo, posneto na lokalni televiziji: "Najbrž so bili mnenja, da če je človek bil na televiziji, potem je vse v najlepšem redu."

Zakaj imajo tujci radi Bratsk

Z drugim festivalom se je geografija udeležencev precej razširila - na vse celine. "Pravzaprav sem sedel zvečer za računalnikom in tipkal v spletni iskalnik besede, kot je, na primer, street art Čile, in gledal, kaj se dogaja v Čilu. In tako neskončno v nedogled, dokler nisem končno našel ljudi, ki bi mi še vedno ustrezali in bili hkrati med seboj drugačni."

"Seveda nihče od njih ne ve, kje je Bratsk. Imam pripravljeno pismo s pojasnilom: da je to majhno mesto, je v Sibiriji, ne tako daleč od Bajkalskega jezera itd."

Kot se je izkazalo, Bratsk navdihuje tujce. Mnogi priznavajo, da bi ga nekoč radi obiskali.

"Morda ima Bratsk nekaj posebnega. Če govorimo o velikih mestih, na primer Moskvi, je precej izdelana, zlasti osrednje sprehajalne ulice. V Bratsku je veliko čudnih neurejenih krajev in stvari. Zdaj govorim z vami iz pisarne (Šarov dela tudi na dveh delovnih mestih: kot tržnik v podjetju z gorivom in kot radijski voditelj) in skozi okno gledam zapuščeno ulično svetilko - vsa je zarjavela, plafon je odpadel. Razumem, da bi si kdo iz tega kandelabra zagotovo lahko kaj izmislil."

O sovraštvu in odzivu domačinov

Šarov je dolgo časa verjel, da je lokalna reakcija na festival nedvoumno pozitivna. In potem so mu na družabnih omrežjih poslali povezave do lokalnih mnenj. Izkazalo se je, da veliko njegovih del smatrajo za vandalizem. Nekdo je celo obljubil, da bo proti njemu napisal policijsko prijavo.

"Nekoč sem ustvaril osebno delo, nanašajoč se na zadnjo večerjo. Bilo je na avtobusni postaji. Ena ženska je v komentarjih zapisala, da je nekje prebrala, če se fotografirate z zadnjo večerjo v ozadju, boste hitro umrli. Zato se nikoli več ne bo peljala s te postaje," se spominja Šarov.

Sam je glede sovraštva precej miren: bil je pripravljen, da te umetnosti ne bodo razumeli vsi, pa tudi dejstvo, da večina del ne bi preživela niti eno leto (na primer hiša z jelenom je bila na primer podrta čez zimo bodisi za drva ali za gradbišče). Res je, do zdaj so se mu ljudje na ulicah približevali le, da bi izrazili hvaležnost. Letos poleti je bil Šarov nominiran za nagrado za inovacije, eno glavnih ruskih nagrad na področju sodobne umetnosti, ki jo organizira Puškinov muzej.

"Šele na tem festivalu so iz nekega razloga mnoga dela začela izginjati takoj v trenutku, ko sem jih objavil. In zgodilo se je, da so jih uničili še pred objavo. Zvečer sem ustvaril dve deli in se vrnil zjutraj, da jih poslikam. In obe deli sta bili uničeni: poteptani in odvrženi kar tam. To je precej čudno."

Gre za "Raketo" Michaela Petersona iz Avstralije in "Srce iz vezanega lesa" francoskega umetnika OAKOAK. Toda na klop z gradbenim merilnim instrumentom avtorja Vse je jasno iz Jekaterinburga nad luknjo v asfaltu je reagirala mestna uprava: klop so izvlekli iz luknje. Toda luknje pa niso zadelali.