Kultni film Andreja Tarkovskega je posvečen velikemu ruskemu srednjeveškemu ikonopiscu. O Rubljovu je znanega zelo malo, zato je njegova filmska upodobitev popolnoma fiktivna.
Avtorji so se sicer potrudili in uspeli na kar se da najbolj verodostojen način pričarati posebnosti družbenega in verskega življenja v Rusiji v 15. stoletju z vsemi spopadi med knezi in uničujočimi pohodi Mongolov.
Tarkovski je raziskoval eno od najtežjih obdobij v zgodovini Rusije. Mongolski jarem je deželo vrnil praktično sto let nazaj v razvoju, uničil mnoge obrti, vnesel velik strah med prebivalstvo in skoraj izbrisal Rusijo, kakršno poznamo, z obličja sveta. V filmu je prikazan prelom v ljudski zavesti, kasneje imenovan kar "ruska renesansa".
Pomembno vlogo v duhovnem preporodu so odigrali menihi, učenci znanega sv. Sergeja Radoneškega, med katerimi je bil tudi Andrej Rubljov. Molk, h kateremu se je zavezal in ga ohranjal več let, prekine šele na koncu filma. Anatolij Solonicin, ki je igral slavnega ikonopisca, za potrebe snemanja ni govoril kar štiri mesece, zato da bi njegov glas bil hripav.
Filmska epopeja Sergeja Bondarčuka v štirih delih, posneta po romanu Leva Tolstoja, je eden od največjih projektov sovjetske kinematografije. Vojna in mir je leta 1969 osvojila oskarja za najboljši tujejezični film.
V snemanje filma, ki je trajalo šest let, je bilo vključenih 58 sovjetskih muzejev in 40 industrijskih podjetij, ki so izdelala devet tisoč avtentičnih kostumov in precizne kopije orožja in odlikovanj iz časa napoleonskih vojn. Postavljenih je bilo tudi petdeset velikih scen in mostov.
V prikazu velikih bitk pri Austerlitzu in Borodinu je sodelovalo petnajst tisoč vojakov sovjetske vojske, porabljenih je bilo 23 ton eksploziva in 40.000 litrov kerozina, 15.000 ročnih dimnih bomb, 2.000 mečev in 1.500 granat. Za potrebe snemanja je bil vzpostavljen 11. posebni konjeniški polk z 950 pripadniki, ki je bil nato uporabljen v še okoli deset filmih. Razpuščen je bil šele leta 2002.
V prestolnici Ruskega imperija Sankt Peterburgu je 26. decembra 1825 prišlo do velike vstaje plemičev, nastrojenih proti vladajočemu režimu. Zarotniki, kasneje znani kot dekabristi, si niso prizadevali le, da bi preprečili vzpon na prestol velikemu knezu Nikolaju, bratu preminulega carja Aleksandra I., pač pa so hoteli vreči tudi avtokracijo, uvesti ustavo in ukiniti tlačanstvo.
Po zadušitvi vstaje in usmrtitvi več voditeljev je bilo 120 dekabristov izgnanih v Sibirijo na prisilno delo. Mnoge soproge obsojencev so se podale tja za svojimi možmi. O vseh teh dogodkih govori film Zvezda očarljive sreče.
"Razmišljala sem o tem, kaj je to krhko žensko spodbudilo, da krene tja. Pustila je vse in prepotovala celo državo, samo da bi prišla do moža … Te ženske sebe niso doživljale kot junakinje. Enostavno so menile, da so se s sklenitvijo zakona zavezale, da bodo soprogom stale ob strani v dobrem in slabem. Čut za odgovornost, za usodo države, se začne prav pri odgovornosti do ene osebe," je komentirala igralka Irina Kupčenko, ki je igrala vlogo Jekaterine, soproge dekabrista Sergeja Trubeckoja.
Filmska epopeja v treh delih je posneta po romanu Mihaila Šolohova, ruskega pisatelja, ki je leta 1965 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Roman sledi tragični usodi donskega kozaštva, ki se je znašlo v samem središču krvave državljanske vojne na obronkih Ruskega imperija.
Veliki bratomorni spopad je popolnoma prekinil vezi med ljudmi, ki so pred tem delovale čvrsto, ter postavil prijatelje in člane družin na različne strani barikad.
Kako zelo so bili ljudje v teh časih izgubljeni, se kaže v liku glavnega junaka Grigorija Melehova. Nevedoč, katera stran je prava, prehaja iz enega v drugi tabor, od črnih do belih in obratno. Na koncu začenja dojemati, da bo mu to ne bo prineslo ničesar dobrega.
Film Oficirji se osredotoča na prijateljstvo dvojice poveljnikov Rdeče armade, ki je trajalo skoraj štiri desetletja. Usoda ju je vodila najprej od Srednje Azije, kjer so se rdečearmejci med državljansko vojno spopadali z bandami basmačev, do Kitajske, ki se je zoperstavljala napadom japonske vojske ter na koncu še na fronto druge svetovne vojne proti nacistični Nemčiji.
Georgij Jumatov, ki je igral glavnega junaka Alekseja Trofimova, ni le poslušal zgodb o vojni, pač pa je bil vanjo aktivno udeležen med bitkami za Kijev, Bukarešto, Budimpešto in Dunaj. V enem od prizorov Aleksejeva žena po njegovi vrnitvi iz Španije, kjer so se sovjetski vojaški strokovnjaki borili na strani republikancev, na moževem hrbtu opazi sledi bojnih ran. To so bile prave rane, ki jih je igralec Jumatov dobil med drugo svetovno vojno.
Oficirji je postal eden od kultnih filmov sovjetske kinematografije in mladino spodbudil, da se množično priključi sovjetski vojski.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
