Kako je sistem Stanislavskega vplival na celotno zahodno filmsko industrijo

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Ko igralci prevzamejo novo vlogo, so dandanes pogosto deležni neverjetnih preobrazb. Dustin Hoffman je za vlogo v filmu Tootsie (1982) v resničnem življenju nosil lasuljo, oprijeta krila in visoke pete. Robert De Niro je za istoimenski film delal kot newyorški taksist. Jack Nicholson je v filmu Izžarevanje (1980) odkril svojo jezo, ko se je spominjal prepirov z nekdanjo ženo. To metodo, pri kateri igralec doživlja iste stvari kot njegov lik, je v 19. stoletju predlagal ruski gledališki režiser Konstantin Stanislavski, nato pa so jo njegovi privrženci v ZDA prilagodili za film. Danes se ta sistem v različnih različicah še vedno poučuje v različnih igralskih šolah, od New Yorka do Hollywooda.

Kaj je sistem Stanislavskega?

Igralec in režiser Konstantin Stanislavski je oče celotne sodobne igralske šole v Rusiji. Leta 1898 je skupaj z režiserjem Vladimirjem Nemirovičem-Dančenkom ustanovil Moskovsko umetniško gledališče, kjer je desetletja uspešno uporabljal in razvijal svoj sistem - napreden in nekoliko uporniški, ki je zanikal stare dogme. Opisal ga je v svoji knjigi Delo igralca na sebi (1938).

Njegov sistem temelji na naslednjih načelih:

1. Resnica doživljanja (igralec mora doživljati resnična čustva)
2. Delo z okoliščinami (igralec mora preučiti življenjski slog lika)
3. Igra "tukaj in zdaj" (vsako dejanje se rodi na odru)
4. Igralec se mora nenehno izpopolnjevati.
5. Igralec mora sodelovati s kolegi na odru.

Skratka, igralec mora igrati (tj. IZKUSITI) svojo vlogo tako, da bi lahko celo sam Stanislavski rekel: "Verjamem ti!"

Kako se je sistem Stanislavskega znašel v ZDA?

V letih 1923-1924 je Moskovsko umetniško gledališče odšlo na turnejo po Združenih državah Amerike. Organizatorji so sprožili neverjetno medijsko kampanjo: v medijih so se pojavili članki o ruskem gledališču in genialnosti Stanislavskega, potekala je vrsta predavanj o igralski umetnosti, ki sta jih vodila Stanislavski in igralec in MAT emigrant Richard Boleslawski.

Ameriško zanimanje za ruski sistem je bilo tako veliko, da je Boleslawski leta 1923 s kolegico Marijo Uspensko odprl ameriški laboratorij "Theatre". Med njunimi študenti sta bila tudi Lee Strasberg in Stella Adler, ki sta pozneje organizirala 'Group Theatre' in nato lastne studie.

Strasbergova in Adlerjeva metoda

Strasberg je obiskoval predstave Moskovskega umetniškega gledališča in bil presenečen nad igro; obnašanje umetnikov je bilo po njegovi izpovedi resnično in lahkotno. Pri delu v Group Theatre je Strasberg razvil ta sistem kot odgovor na ameriške kulturne norme. Njegovo osnovno načelo je bila uporaba "afektivnega spomina" in je pomenilo, da mora igralec podoživeti enkraten dogodek iz svoje preteklosti, da v prizoru uporabi resnične občutke.

Strasberg svoje metode ni uporabljal le v gledališču Group Theatre, temveč tudi, ko je v petdesetih letih prejšnjega stoletja vodil Actors Studio v New Yorku. Na njegovi šoli so diplomirali Jack Nicholson, Robert De Niro, Marlon Brando, Dustin Hoffman in številni drugi. V Hollywoodu je ustanovil tudi "The Lee Strasberg Theatre & Film Institute" in svoj sistem poimenoval "The Method Acting".

Vendar se Stella Adler ni strinjala s Strasbergom glede same metodologije igranja in se je odločila, da bo o tem osebno povprašala Konstantina Stanislavskega - in postala njegova edina ameriška študentka. Leta 1934 je Adlerjeva pet tednov opravljala njegovo praktično usposabljanje v Parizu in pozneje ustanovila igralski studio Stella Adler Studio of Acting. Med njenimi študenti so bili Mark Ruffalo, Judy Garland, Elisabeth Taylor in Melanie Griffith.

Poleg tega so bili v ZDA tudi drugi interpreti metod Stanislavskega, kot je bil igralec Moskovskega umetniškega gledališča Mihail Čehov (nečak Antona Čehova), ki je leta 1939 ustanovil "Actors Laboratory". Njegov sistem je pomagal odkriti talente Marilyn Monroe in Clinta Eastwooda.

Preoblikovanje bolečine v umetnost

Hollywoodski igralci se danes nenehno ukvarjajo s sistemom Stanislavskega, Stasbergovimi metodami in Adlerjevo tehniko ter jih skozi čas prilagajajo. Eden od njih je Jack Nicholson, ki je "v tistih pustih letih ure in ure posedal po losangeleških kavarnah in razpravljal o metafiziki Stanislavskega s podobno mislečimi filmskimi teoretiki", kot so ga opisali novinarji. Njegova čustva v filmu Stanleyja Kubricka "Izžarevanje" (1980) so bila pristna: "Tisti prizor pri pisalnem stroju - takšen sem bil, ko sem se ločil." Med pripravami na film Let nad kukavičjim gnezdom (1975) se je družil z resničnimi pacienti psihiatrične klinike.

Al Pacino se je s sistemom Stanislavskega seznanil kot najstnik in se mu je takrat zazdel precej... dolgočasen. "Kaj lahko otrok, ki je imel trinajst, štirinajst let, ve o Stanislavskem?" je dejal. "Vse, kar sem vedel, je, da poješ, plešeš, se zabavaš, posnemaš. Sedemindvajset let sem gledal samo nase. Potreboval sem ne vem koliko let, da sem to premagal." Zdaj je sopredsednik Actors Studia skupaj z Ellen Burstyn in Alecom Baldwinom.

Robert De Niro se je sistema Stanislavskega učil pri Stelli Adler in Leeju Strasbergu in za svoje vloge doživljal neverjetne življenjske prizore. Za film Pobesneli bik (1983) se je De Niro dejansko udeležil treh dvobojev v ringu, poleg tega pa je pridobil več kot 20 kg. Pri pripravah na film Taksist je igralec pridobil pravo licenco in dva tedna delal 12-urne izmene v pravem newyorškem taksiju. V filmu Rt strahu (1993) je prosil zobozdravnika, naj mu zbrusi zobe.

Tudi Nicolas Cage je v svoji karieri na novo osmislil sistem Stanislavskega. "Stanislavski je dejal, da je najslabše, kar lahko igralec počne, posnemanje. Ker sem malo uporniški, sem želel to pravilo prekršiti. Zato sem se v filmu Divji v srcu (1990) pri liku mornarja Ripleyja poskusil približati Warholovemu pristopu. V filmih, kot so 'Ujetniki dežele duhov' (2021) ali celo 'Face/Off' (1997) ali 'Poljub vampirja' (1988), sem eksperimentiral s tem, kar bi lahko poimenoval zahodni kabuki ali bolj baročni ali operni slog filmske igre. Tako rekoč osvoboditi se naturalizma in izraziti širši način uprizarjanja."

Na koncu sistem ni vplival le na filmsko industrijo, temveč tudi na igralce same. Kot je nekoč dejal Dustin Hoffman, je njegovo feministično zavest dvignil prav film Tootsie: ko se je pripravljal na vlogo, je nosil pete in ženska oblačila ter hodil po New Yorku inkognito. Potem pa je prav zaradi tega, ker je bil prezrt kot ženska povprečnega videza, tudi sam spoznal, koliko premalo pozornosti namenja ženskam, ker ne ustrezajo idealnim družbenim lepotnim standardom.