Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Katarina Velika se je znala zabavati! V Oranienbaumu, nedaleč od uradne podeželske rezidence Peterhof, je imela "svojo dačo". No, to ni takšna dača, kot si jo predstavljate, temveč ogromen park in palača z veliko paviljoni in dejavnostmi za prosti čas.
Ena najbolj neverjetnih stvari, ki je bila tam, je bil hrib za poletno sankanje. Po starodavni ruski tradiciji so ljudje pozimi veliko sankali, zlasti ob praznikih. V carskih rezidencah je bilo zato povsem običajno imeti sankališča skozi celotno 18. stoletje. Toda zakaj bi se kdo odrekel veselju do sankanja samo zato, ker zunaj ni zima? Navsezadnje je vsemogočna Katarina lahko naredila vse, kar je hotela!
Konstrukcije za poletno sankanje, ki niso imele analogij, je za Katarino Veliko zasnoval in zgradil mehanik in inženir Andrej Nartov v šestdesetih letih 17. stoletja. Prvi poletni "ruski hrib" (Drsni hrib ali Katalnaja gorka) je izgledal kot ogromna lesena rampa s tremi več kot šest metrov širokimi progami.
Vozički so se spustili po srednji progi, nato pa so sledili štirim toboganom, ki so se vzpenjali in spuščali. Vozički so se po inerciji premikali naprej skupno več kot 500 metrov. Po vožnji so vozičke po stranskih tirih s posebnim mehanizmom, ki so ga poganjali konji, dvignili nazaj na vrh.
Vozički so bili umetniški predmeti. Izgledali so kot vozovi in gondole ter bili bogato okrašeni z zlatom. Ob celotni progi je bila pokrita kolonada, kjer so se carski gostje lahko sprehajali in opazovali druge, ki so se vozili.
Po Katarinini smrti so ljudje v tem sankanju uživali le nekaj let, saj je leta 1801 "hrib" zaradi pomanjkanja pozornosti in finančnih sredstev začel počasi propadati. Novi car je imel svoje interese in hobije, pa tudi svojo rezidenco. Sčasoma so se kolonade leta 1813 zrušile, ruševine pa so bile odstranjene konec petdesetih let 19. stoletja.
Do današnjih dni pa je ostal čudovit paviljon, ki je del kompleksa "Ruskega hriba". Ljudje so se namreč vkrcali v vozičke in izstopili s sanmi z balkona paviljona, ki je bil visok 20 metrov.
Paviljon je zgradil italijanski arhitekt Antonio Rinaldi v mešanici baročnega in zgodnjega klasicističnega sloga, sodobniki pa so ga dojemali kot eno najlepših stavb te vrste.
Trinadstropna kamnita stavba, ki jo na vrhu krasi okrogel boben, je okrašena z izrezljanimi girlandami, kupola pa ima obliko zvona.
Notranjost je še bolj osupljiva kot fasada. Vsaka od dvoran ima edinstveno zasnovo, ki so jih pred kratkim obnovili in julija 2022 odprli za javnost.
Okrogla dvorana je okrašena s poslikavami, okrasnimi ličnicami in pozlatami ruskih in italijanskih mojstrov.
Ker se je paviljon izkazal za tako lepega, ga Katarina Velika ni uporabljala le za prosti čas, temveč je v njem prirejala tudi slavnostne večerje in sprejeme, med drugim za tuje veleposlanike in celo večerjo v čast švedskega kralja Gustava III.
Kako pa je izgledala zimska zabava po sovjetsko?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
