Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Do nedavnega ruska animacija ni imela svojega rojstnega dne. Uradna referenčna točka se je pojavila pred kratkim, ko je bil v državi ustanovljen Dan ruske animacije. Zdaj se bo praznoval vsako leto 8. aprila - na ta dan je leta 1912 izšla prva ruski animirani film Vladislava Stareviča "Lepa Ljukanida ali Vojna kozličkov in rogačev".
Desetminutni film o ljubezenski zgodbi hroščev s resničnimi žuželkami v glavnih vlogah je pred več kot sto leti povzročil veliko hrupa. To je bila ena prvih tridimenzionalnih risank na svetu, še bolj zanimivo pa je, da so gledalci preprosto onemeli.
Kralj rogatih hroščev Cervus priredi na svojem gradu razkošen ples. Njegov častni gost je grof Heros iz plemena hroščev kozličkov. Ko grof na prestolu poleg kralja zagleda lepo Ljukanido, se zaljubi. Odloči se priznati svoja čustva in se z Ljukanido umakne na vrt. V tistem trenutku ju opazi Cervus in začne se bitka, v kateri je kralj rogačev poražen. Ljukanida se v obupu vrže s pečine, vendar preživi. Pobegne na Herosov grad, kjer ljubimca živita v miru, ki pa ne traja dolgo. Cervus se odloči za maščevanje in začne vojno proti Herosu. Tokrat so sile na njegovi strani. Toda da bi se izognil izročitvi Ljukanide sovražniku, se Heros odloči za najbolj obupno dejanje - razstreli sebe, Ljukanido in celotno vojsko Cervusa.
Takratno občinstvo je ta enostaven risani zaplet razumelo kot parodijo priljubljenega žanra "ljubezenskih tragedij iz visoke družbe". Zgodba o ljubezni med hrošči je postala prava uspešnica.
"To je bila bomba, senzacija. V Rusiji so gledalci množično hodili na Ljukanido," pravi filmski zgodovinar Nikolaj Izvolov. Novinarji so takrat povsem resno pisali, da je Stareviču odlično uspelo usposobiti žuželke.
Animirani film je postal prava senzacija tudi v tujini. "Vestnik kinematografista" je leta 1912 zapisal: "Iz najbolj zanesljivih virov vemo, da je njegova naklada v tujini že presegla sto izvodov, kar samo po sebi govori o kvaliteti izdelka.....
Plakat animiranega filma, 1912
Javna domenaV resnici pa so bili vsi "igralci" že posušeni. Režiser Vladislav Starevič je že od otroštva ljubil hrošče in jih zbiral v posušeni obliki. Svoj prvi film je posnel leta 1910. Prvotno naj bi bil to dokumentarec o življenju hroščev, vendar so bile žuželke pasivne zaradi svetlobe. Nato je posnel film, kader za kadrom, s posušenimi hrošči Lucanus Cervus, kar v latinščini pomeni rogač (film je izgubljen).
Njegov drugi film, ki ga je posnel v isti tehniki in z istimi "igralci", je bil Lepa Ljukanida. Takole je opisal delo pri animiranem filmu:
"Seveda je treba žuželko najprej ustrezno pripraviti. Ni težko skozi noge napeljati tanko žico in jo z voskom pritrditi na telo. Iz plastelina sem naredil "bojno polje", da bi imel podlago za noge žuželke. Pri premikanju hroščev ni bilo težav. Bitko rogačev sem si najprej zamislil in nato narisal osnovne položaje. Med snemanjem sem vsak gib razdelil v več faz. Za vsak posnetek sem posebej nastavil svetlobo.
"Lepa Ljukanida, 1912 / režija Vladislav Starevič / A. Hanžonkov & Co.
To je bil nemi film in brez napisov, priložen pa je bil podroben sinopsis, da so gledalci lahko razumeli, kaj se dogaja na platnu. Med vsako projekcijo so ga glasno prebrali napovedovalci v kinodvoranah. Film so predvajali do sredine dvajsetih let 20. stoletja.
Po revoluciji so "Lepo Ljukanido" preimenovali v "Kurtizano na prestolu" - tako so boljševiki jasno obsodili obnašanje nezveste kraljice hroščev...
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
