Aleksander Beljajev: Kako je pionir sovjetske znanstvene fantastike napovedal prihodnost

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

V Sovjetski zvezi cenzurne omejitve niso zaobšle niti znanstvenofantastičnega žanra. Zlasti naj se ne bi spremenil v distopijo, temveč naj bi pozitivno prikazoval napredek in prihodnost. Kljub temu so pisatelji znali domišljiji dati duška, zato je Sovjetsko zvezo preplavila znanstvena fantastika.

Revije, kot so Nauka i Žizn, Vokrug Sveta, Tehnika - molodjoži, Znanije - sila, so objavljale številna dela v tem žanru, posebej zanje pa so najboljši umetniki ustvarjali ilustracije, ki so prav tako postale kultne. V šestdesetih letih so se pojavili bratje Strugacki, Kir Buličev in drugi pisatelji, ki so kultivirali znanstvene in tehnološke dosežke prihodnosti, vesoljsko dobo in napredek. Ti avtorji so imeli v ZSSR cel kup oboževalcev, saj so ustvarjali nove svetove, omogočali "notranjo emigracijo", fantazijo in pobeg, čeprav za kratek čas, iz krute sovjetske realnosti. Eden od pionirjev tega žanra v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bil Aleksander Beljajev.

Deček, ki je živel v svoji domišljiji

Beljajev je že od otroštva rad prebiral pustolovske romane in poskušal svoje življenje spremeniti v pustolovščino - izdelal je jadralno letalo ali padalo v želji, da bo lahko letel, izvajal različne poskuse in izdeloval ročne izdelke. Rodil se je leta 1884 v času ruskega imperija. Po nasvetu očeta duhovnika je šel v semenišče, vendar se je namesto služenja v cerkvi razglasil za ateista in se v veliko nezadovoljstvo staršev odločil, da bo študiral za pravnika. Poleg tega se je Beljajev, ki je že od otroštva rad nastopal, zelo zanimal za glasbo in gledališče - postal je igralec v nacionalnem gledališču v rodnem Smolensku, risal kulise, se naučil igrati violino in sodeloval v cirkuškem orkestru. Naredil je tudi prve pisateljske korake - lokalni časopisi so objavljali njegove kritične članke in poročila.

Beljajev je z navdušenjem sprejel prvo rusko revolucijo leta 1905 in se celo odpravil v Moskvo, da bi se udeležil stavke, pri tem pa se je znašel pod drobnogledom carskih žandarjev. Po pravni izobrazbi je bil zaposlen kot odvetnik in dobro služil. Njegova resnična strast pa sta bila gledališče in novinarstvo.

Beljajev z beležnico - dopisnik Smolenskega glasila, 1914

Javna domena

Pisatelj je postal zaradi hude bolezni

Težko si je predstavljati, ali bi Beljajev postal velik pisatelj, če bi se gibal samo med gledališčem, časopisi in sodiščem. Vendar je leta 1915 podlegel hudi bolezni - zaradi tuberkuloze hrbtenice sta mu ohromeli obe nogi. Čeprav je bil več kot tri leta priklenjen na posteljo (in ga je zapustila mlada žena), ni obupal, temveč se je začel učiti tujih jezikov, neutrudno bral o novih znanstvenih in tehnoloških trendih ter se potopil v svet romanov Julesa Verna in Herberta Wellsa. Navdušile so ga tudi napredne ideje "ruskega Da Vincija" Konstantina Ciolkovskega. Posledično je tudi Beljajev poprijel za pero, vendar ne kot novinar, temveč je začel pisati kratke zgodbe in celo pesmi, njegova prva dela pa so bila objavljena v revijah.

V veliki želji po samorazvoju je preživel revolucijo in državljansko vojno (med katero je njegova mati umrla od lakote). Toda leta 1922 je Beljajev čudežno ponovno začutil svoje noge. S pomočjo inovativnega celuloidnega korzeta se je ponovno naučil hoje, se poročil in preselil v Moskvo, kjer je nadaljeval odvetniško prakso. Čeprav ga bolezen ni nikoli popolnoma zapustila.

Znanstvena fantastika

Javna domena

Beljajev se je navdušil nad fotografijo, radijskimi komunikacijami in drugimi novimi tehnologijami tistega časa. Njegova domišljija ga je popeljala v izmišljene svetove in od sredine dvajsetih let 20. stoletja je začel drug za drugim ustvarjati romane, ki so pozneje postali kultni.

V "Glavi profesorja Dowella" (1924) znanstvenik oživlja glave mrtvih ljudi (proti njihovi volji). "Človek amifibija" (1928) o mladeniču, ki živi pod vodo, je bil ekraniziran v 60. letih prejšnjega stoletja in je postal najbolj priljubljen film leta. "Zvezda KEC" (1936) govori o znanstvenikih, ki uspešno raziskujejo Luno in dolgo časa živijo na zemeljskih satelitih. Skupno je napisal 17 romanov in ogromno število kratkih zgodb. Beljajev je opisoval prenos misli na daljavo in brezžično energijo, tovarno za proizvodnjo utekočinjenega zraka za prodajo in tudi Otok izgubljenih ladij, ki so se izgubile v oceanu. Mnoge fantazije Beljajeva so napovedovale celo resnične znanstvene dosežke - življenje pod vodo (in snemanje), raziskovanje vesolja s človeško posadko, transplantologijo in celo brezpilotna letala.

Leto dni pred smrtjo, leta 1942, je Beljajev objavil svoj zadnji roman "Ariel" o mladeniču, ki zna leteti. Prav takšnemu, kot si je želel postati avtor, ko je bil še otrok.

4 najboljši romani Aleksandra Beljajeva

1. "Glava profesorja Dowella" (1924)

Posnetek iz sovjetskega filma "Oporoka profesorja Dowella"

Leonid Menaker/Lenfilm, 1984

Kirurg opravi uspešno (in neverjetno) operacijo - oživi glavo svojega pokojnega profesorja Dowella. Kirurg začne izkoriščati profesorjevo veliko inteligenco in v strogi tajnosti opravlja vse več takšnih operacij. Kirurgova pomočnica spozna sina Dowella in skupaj želita razkrinkati kirurga "zločinca", ki izvaja poskuse na ljudeh proti njihovi volji. Beljajev, ki je preživel paralizo, je v tem romanu želel prikazati, "kaj lahko glava doživi brez telesa".

2. "Gospodar sveta" (1926)

Kurir, 1992

Mladi nemški znanstvenik je za preživetje prisiljen delati kot tajnik pri bankirju. V prostem času dela poskuse in celo ustvari napravo, ki podobno kot radijski valovi omogoča prenos misli na daljavo (vprašanje, ki je zelo zanimalo Beljajeva). Po volji usode se poroči z dedinjo velikanskega premoženja svojega bankirja. Začne goljufati, delovati v njenem imenu. Da bi se izognil preganjanju, izvaja množične seanse prenosa misli in tako po vseh berlinskih soseskah vzbuja zdaj paniko zdaj evforijo...

3. "Človek amfibija" (1928)

Posnetek iz sovjetskega filma "Človek amfibija"

Vladimir Čebotarev, Genadij Kazanski/Lenfilm, 1961

Mladenič po imenu Ihtiander je imel kot otrok zelo šibka pljuča, zato mu je kirurg presadil škrge morskega psa, da bi preživel. Od takrat lahko Ihtiander živi pod vodo. Vendar mu ni uspelo imeti mirnega življenja - mornarji, ki ga opazijo, se odločijo ujeti "morskega hudiča" in ga uporabiti za svoje zlonamerne namene. Medtem se je mladenič zaljubi v navadno dekle, ki jo reši iz morja. Mimogrede, Beljajev je na neki način napovedal prihodnost - njegov Ihtiander plava v tanki oprijeti obleki, plavutkah, rokavicah in očalih z debelimi lečami. Sodobne potapljaške obleke iz neoprena, ki spominjajo na drugo kožo, so se začele pojavljati v 50. letih prejšnjega stoletja v ZDA.

4. "Zvezda KEC" (1936)

Tehnika molodjoži, 1950

Eden prvih sovjetskih romanov o vesolju je posvečen znanstveniku Konstantinu Ciolkovskemu, ki ga je Beljajev zelo občudoval (v imenu KEC so celo zakodirane njegove začetnice). Mladi leningrajski znanstvenik Artemjev po naključju odkrije, da v oddaljenih gorah Pamirja obstaja kraj, kjer lahko ljudje poletijo v vesolje z raketami. Izkaže se tudi, da ima Zemlja umetne satelite, na katerih živijo in delajo znanstveniki. Artemjevu uspe poleteti na Luno, kjer najdejo znake življenja.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.