Kako je nastal Ruski muzej in zakaj se tako imenuje?

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

"Pogosto in resno razmišljam o potrebi po muzeju ruske umetnosti v Sankt Peterburgu. Moskva ima, recimo, zasebno, a čudovito galerijo Tretjakova, za katero sem slišal, da jo zapušča mestu. Mi pa nimamo ničesar." Tako je Aleksej Bogoljubov, profesor na Carski akademiji umetnosti in učitelj cesarskega para, opisal misli carja Aleksandra III. v svojih "Zapiskih mornarja in umetnika". Car si je ključno ustanovo za nacionalno kulturo, ki se je v prestolnici pojavila leta 1898, zamislil 15 let prej.

Car je bil navdušen zbiratelj del ruskih umetnikov: leta 1894 je njegova zbirka vsebovala skoraj šeststo platen. Na neki način je bil ljubosumen na slavo Tretjakovske galerije, zasebne zbirke moskovskega poslovneža in mecena Pavla Tretjakova.

Med najbolj znanima ruskima zbirateljema je vladalo tako spoštovanje kot profesionalna konkurenca. Avtor knjig o umetnosti Lev Anisov v svojem delu o Tretjakovu navaja epizodo njunega pogovora: "V Surikovi dvorani galerije se je začel pogovor o 'Bojarinji Morozovi'. Car je prosil, če bi mu lahko odstopil sliko za svoj muzej. Pavel Mihajlovič je odgovoril, da mu ne pripada več, saj galerijo predaja v mestno last (to se je zgodilo leta 1892 - op. ur.). Aleksander III. se je nato nekoliko umaknil pred Tretjakovom in se mu nizko priklonil.

"Tretjakovska galerija je bila v Moskvi. Moskva je takrat veljala za staro prestolnico, za središče slovanskega duha. Za Aleksandra III. pa je bilo ključnega pomena, da je odprl muzej v Sankt Peterburgu in tako evropsko prestolnico spremenil v prestolnico ruske umetnosti," dodaja Olga Kruglikova, zgodovinarka in izredna profesorica na Sanktpeterburški državni univerzi.

Preberite še: Pavel Tretjakov: Kdo je bil ustanovitelj slavne galerije?

Popularizirati vse, kar je rusko

Tako kot številni Romanovi je tudi Aleksander Aleksandrovič cenil umetnost. Kot cesarjevič je igral pihala v lastni glasbeni skupini, kot monarh pa je podpiral razvoj ruske opere. V mladosti se je učil risanja pri profesorju slikarstva Nikolaju Tihobrazovu, pozneje pa se je skupaj z ženo Marijo Fjodorovno učil pri akademiku Bogoljubovu. Osebno je poznal številne ruske umetnike, obiskoval njihove vernisaže in ateljeje, naročal in kupoval slike, slike iz njegove zbirke pa so bile razstavljene na večjih ruskih razstavah.

"Medtem ko so ruski monarhi pred Aleksandrom III. - zlasti Katarina Velika - zbirali predvsem zbirke evropske umetnosti, se je Aleksander III. prvi lotil sistematičnega zbiranja ruskega slikarstva in si prizadeval, da bi z njim seznanil evropsko javnost. Skupna značilnost Aleksandrovega obdobja je bila kulturna sinteza, ko so vse vrste umetnosti na evropski način uprizarjale staro Rusijo ali pa so, nasprotno, vpletale nacionalne motive v evropske klasične oblike," pravi Olga Kruglikova.

Carska družina je spodbujala peredvižnike (t.i. popotnike, predstavnike ruskega kritičnega realizma, op. ur.): ti so realistično slikali prizore iz ruske zgodovine in teme iz življenja ruskega ljudstva, organizirali pa so tudi razstave, katerih namen je bil predstaviti sodobno rusko umetnost v provincah. Aleksander, ki mu ni bilo všeč ideološko nasprotje med predstavniki akademske šole (natančneje, vodstvom carske akademije umetnosti) in peredvižniki, je sprožil reformo šole. Tako je v okviru akademije nastala nova Visoka šola za umetnost, na katero so bili povabljeni številni peredvižniki, da bi poučevali. Vse to je močno prispevalo k razvoju nacionalne umetnosti.

Monarhova dediščina

Aleksander III. ni uspel otvoriti muzeja, saj je leta 1894 nenadoma umrl zaradi bolezni, njegova obsežna zbirka pa je bila raztresena po monarhovih rezidencah. Odlok o ustanovitvi ustanove je leta 1895 podpisal Nikolaj II.

"Sledeč duhovni potrebi po nujni izpolnitvi volje pokojnega vladarja smo se odločili, da ustanovimo posebno ustanovo z imenom 'Ruski muzej carja Aleksandra III'," je bilo poudarjeno v dokumentu.
To ime je označevalo samodržca kot največjega zbiratelja nacionalne umetnosti in njenega mecena ter je neposredno odražalo ideološko namero Aleksandra III. Po revolucionarnih dogodkih leta 1917 so iz imena muzeja odstranili ime carja. Vendar pa ime ustanove še danes nosi koncept, ki si ga je zamislil Aleksander III.

Nikolaj II. je od potomcev svojega pradedka, carja Pavla I., odredil nakup Mihajlovske palače za potrebe muzeja. Stavba, ki jo je leta 1825 zgradil italijanski arhitekt Carlo Rossi, je bila rekonstruirana in odprta 7. (19.) marca 1898 v navzočnosti novega monarha, carice vdove Marije Fjodorovne in drugih članov družine.

Takrat je Ruski muzej zasedal 37 dvoran v Mihajlovski palači, ki so bile razdeljene na 10 oddelkov. Danes vključuje tudi korpus Benois, Mihajlovski grad - nekdanjo rezidenco carja Pavla I., Marmorno palačo, ki je bila v lasti potomcev carja Nikolaja I., ter Stroganovsko palačo in Poletno palačo Petra Velikega.

Na začetku je muzejsko zbirko sestavljalo 80 slik iz Ermitaža, 120 slik iz Akademije umetnosti, 200 slik iz Zimske, Gatčinske in Aleksandrove palače v Carskem Selu ter slike iz zasebnih zbirk.
Danes ima muzej v lasti več kot 400.000 eksponatov, ki pokrivajo zgodovinska obdobja razvoja ruske umetnosti za več kot tisoč let - od 10. do 21. stoletja.