Kako je Vladimir Majakovski povzročil revolucijo v ruski poeziji

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

"Pretresel sem svet z močjo glasu,

in grem naprej - lepotec,

dvaindvajsetletni."

Tako je leta 1914 v pesmi "Oblak v hlačah" o sebi zapisal Vladimir Majakovski (1893-1930), eden najbolj nenavadnih, izvirnih in slavnih ruskih pesnikov.

Bil je visok, širokih ramen in je izstopal iz množice. "Hodil je med ljudmi kot Guliver," je zapisal Kornej Čukovski. Svoje pesmi je bral glasno s pretrganim ostrim ritmom. Zdel se je grob, vendar je bil zelo sentimentalen in ranljiv.

Pesmi - orožje revolucije

Vladimir Majakovski v žametnem telovniku, 1914

Moskovski državni muzej Vladimirja Majakovskega/Russia in photo

Majakovski velja za glavnega proletarskega pesnika. Revolucijo je sprejel z navdušenjem, saj se je že leta 1908 pridružil boljševikom in se navdušil nad idejami komunizma.

"Jaz, čistilec kanalizacije

                          in dostavljalec vode,

zaradi revolucije

                         mobiliziran in vpoklican." ("Na ves glas" 1930)

Majakovski je v tisku debitiral leta 1912. Njegova pesem je bila objavljena kot del futuristične zbirke s hudomušnim naslovom "Klofuta javnemu okusu". V manifestu k njej so mladi inovativni pesniki predlagali, da bi Puškina, Dostojevskega, Tolstoja in druge klasike vrgli "s parnika sodobnosti".

Majakovski je predlagal, da se pozabijo "stari" jezik in umetniška sredstva. Njegove pesmi so pravo nasprotje lakirane salonske poezije. Niti malo se ne sramuje izrazov in se norčuje iz drugih pesnikov. Saj ni bilo mogoče, da bi doneckim rudarjem brali o Puškinovi "razočarani lornjeti" in na prvomajskih demonstracijah kričali: "Moj stric najbolj poštenih pravil". [začetek "Jevgenija Onjegina"]!

Namesto "melodije" stare poezije ponuja "krik"; namesto "uspavanke" ponuja "grmenje bobna". Rjove, kriči na bralca. Svoje besede primerja z orožjem, bile so njegovo sredstvo agitacije: "strani vojske", "zaostreni vrhovi rim".

Nov jezik

Vladimir Majakovski s prijatelji in znanci v ateljeju Nikolaja Kulbina. Reprodukcija iz "Modrega dnevnika", 1915

Moskovski državni muzej V. V. Majakovskega/Russia in photo

Majakovski je s svojimi pesmimi nastopal v javnosti - in to ne v majhnih boemskih salonih, temveč pred velikim občinstvom, ki so ga pogosto sestavljali študentje in navadni delavci.

"Govor Majakovskega je glasen ustni, javni govor. Njegovo naravno polje je govorniška tribuna, oder, trg. Toda hkrati - je govor, ki je poznan, in prav ta kombinacija poznanosti in javnosti daje jeziku Majakovskega njegovo specifičnost in izvirnost," piše Grigorij Vinokur, eden prvih resnih raziskovalcev Majakovskega, v svoji knjigi "Majakovski - inovator jezika".

Ena najbolj znanih pesmi "A bi lahko" (1913) je izziv. Njen lirski junak se drzno izpostavlja in nadleguje občinstvo, sprašuje z uporabo namerne hiperbole:

"A bi

lahko

zaigrali nokturno

na flavto iz žlebov?"

"Revolucija je na ulico vrgla izkrivljen govor milijonov, žargon predmestij se je razlil po osrednjih prospektih," je zapisal Majakovski v knjigi "Kako delati pesmi?" (1926). In s temi milijoni je bilo treba govoriti njihov jezik. Pesnik uvaja odkrito grobost in jo pogosto meša z nevtralnim jezikom: "Poezija je prekretenska zadeva" ("Jubilejno", 1924). Poleg žargona uvaja tudi povsem nove besede, ki si jih je pogumno izmislil sam.

Revolucionarna oblika

Majakovski leta 1924

Državni muzej V. V. Majakovskega/Russia in photo

Nova poezija se ni ujemala ne le s starim besediščem, temveč tudi s prejšnjimi velikosti verzov. Majakovski je že svojih od prvih pesmi imel najraje kratke, nekoliko pretrgane verze, kar je postala ena od oblik njegovega izraza in tudi njegova vizitka.

Ni upošteval nobenih pesniških kanonov in z verzi ravnal zelo svobodomiselno. V dvajsetih letih 20. stoletja so se pojavile njegove "stopničaste" grafične pesmi - lestve (podobno lahko zasledimo tudi v slovenski konstruktivistični poeziji, op. ur.).

"Ko ustvariš verz, namenjen za tisk, je treba upoštevati, kako bo dojeto, tisto , kar je natisnjeno, natanko tako, kot je natisnjeno," je pojasnil pesnik. Vsaka vrstica bralcu sporoča avtorjevo intonacijo - kje naj se ustavi in kaj naj poudari.

Majakovski je premagoval tudi sintakso. "Naša običajna ločila s pikami, vejicami, vprašaji in klicaji je preveč revna in neizrazita," je pravil.

Včasih se izkaže, da običajne slovnične povezave med drobnimi segmenti njegovih pesmi preprosto ni, povezuje jih le pomen, semantika, piše Vinokur.

Majakovski je študiral na umetniški šoli in likovni del umetnosti mu je bil vedno zelo pomemben. Nanj je močno vplival tudi David Burljuk, pesnik in slikar, eden od utemeljiteljev ruskega futurizma in kubofuturizma v slikarstvu.

Popolnoma nove teme

Od leve proti desni: Boris Pasternak, Sergej Eisenstein, O. Tretjakova, Lilja Brik, Vladimir Majakovski (Moskva, maj 1924). Iz fondov Centralnega državnega arhiva literature in umetnosti.

Jurij Levjant/Sputnik

Teme njegovih pesmi so bile revolucija, državljanska vojna, komunizem. Poezija je prvič začela služiti agitaciji: Majakovski je sestavljal satirična gesla za agitatorske plakate "Okna ROSTA" (beseda ROSTA je kratica za Rusko telegrafsko agencijo, celoten izraz pa se iz ruščine prevaja kot "okna RASTI", op. ur.). Ob obletnici revolucije pa je napisal eno prvih propagandnih iger "Misterija-buff" (buff - komična opera, op. ur.), ki jo je režiral Vsevolod Mejerhold, scenografijo zanjo pa je izdelal Kazimir Malevič.

Novi človek je moral biti tudi izobražen, zato se Majakovski ni izogibal "nizkotnih" tem, ki so bile prej v poeziji nepredstavljive, na primer higiena.

"Tovariši,

               z milom in vodò

si umijte roke

               pred jedjo."

Majakovski je pisal tudi pesmi za otroke. Ena najbolj znanih je "Kaj je dobro in kaj slabo?", nekakšen manifest pravilnega obnašanja za otroke komunizma.

Pesnik Vladimir Vladimirovič Majakovski (1893-1930) leta 1924

Nikolaj Petrov/Sputnik

"Državljanska lirika", domoljubne pesmi o ljubezni do domovine so dosegle novo pomensko in estetsko raven. V enem najbolj znanih del, "Pesmi o sovjetskem potnem listu" (1929), Majakovski piše:

"Jaz

      potegnem 

                  iz svojih širokih hlač 

kot dublikat

                    neprecenljive teže.

Preberite ga,

         zavidajte mi,

                 sem

                       državljan

Sovjetske zveze."

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.